Prekmurec na čelu Šolskega centra Novo mesto: »Če sem čisto iskren – z otroci je precej lažje kot z odraslimi«

Kako je voditi največji šolski center v Sloveniji? Kaj (vse) lahko učitelji in drugi zaposleni na šoli naučijo dijake in kaj se lahko od njih naučijo sami? S kakšnimi izzivi se danes soočajo mladi? 

O vsem tem smo se pogovarjali z Matejem Forjanom, direktorjem Šolskega centra Novo mesto, ki nam je razkril tudi svoj pogled na vodenje, izobraževanje in prihodnost mladih.

Kako je voditi največji šolski center v državi? Koliko zaposlenih, dijakov in študentov šteje?

»Šolski center Novo mesto obiskuje 3767 dijakov, 785 študentov višje strokovne šole, v formalne in neformalne oblike izobraževanja odraslih pa je vključenih več kot 1000 udeležencev. Zaposlenih imamo 388 oseb.

Svoje delovno mesto dojemam kot privilegij kakor tudi kot veliko obveznost do vseh naštetih, do staršev, delodajalcev in – ne nazadnje - celotne družbe. Če svoje delo opravljaš z odgovornostjo in spoštovanjem do vseh deležnikov šole ter imaš ob tem še pozitiven pristop k delu, postane to kar način življenja. Sam se ne obremenjujem s tem, ali sem ljudem všečen, ampak delam tisto, kar je prav in hkrati v interesu šole kot celote.

Moji ožji sodelavci vedo, da se neprestano trudim spodbujati spremembe, nenehno pričakujem napredek in sem ves čas nezadovoljen s 'statusom quo'. Lahko bi celo rekli, da sem 'večni nergač'. Ampak ravno ta razkorak med tem, kje smo in kje bi lahko bili, me motivira in potiska naprej. Razvoj Šolskega centra Novo mesto v zadnjih letih kaže, da smo pri tem na pravi poti.« 

V preteklosti ste delovali kot učitelj. Kaj ste poučevali in kako ste se počutili v razredu, med dijaki?

»Prvih deset let svojega dela na Šolskem centru Novo mesto sem na Srednji elektro šoli in tehniški gimnaziji poučeval fiziko, nekaj časa tudi mehaniko. V razredu sem se vedno počutil odlično, kajti moja osnovna filozofija je bila, da sta tako motivacija dijakov za delo kot tudi učinek učenja daleč največja, če je vzdušje v razredu sproščeno, seveda z jasno določenimi pravili, do kod ta sproščenost sega. Posledično so bili tudi rezultati na maturi ter na tekmovanjih odlični.«

Kakšni so bili vaši najlepši trenutki v stiku z dijaki, kako so vas oblikovali kot učitelja in kasneje kot ravnatelja ter ali so vas spremenili osebnostno?

»Šele ob svojem delu na Srednji elektro šoli in tehniški gimnaziji sem se dokončno naučil, kakšen učitelj želim biti, kako to postati in ohranjati. Ko to pri sebi razčistiš ter način in stil poučevanja prilagodiš svoji osebnosti, je to eden najlepših poklicev.

Nima namreč vsak privilegija biti cele dneve v stiku z mladimi ljudmi in jim pomagati, da se učijo nove stvari, ter sodelovati pri oblikovanju njihovega pogleda na svet.

Učitelj nikoli ne uči le predmeta, za katerega je usposobljen, ampak z dijaki deli tudi svoje osebne poglede na svet, svoja prepričanja, svoje ideje, svoje vrednote, način komuniciranja, in to je nekaj, kar pri dijakih v večini primerov pusti globljo sled kot učna snov. Zato je vpliv učitelja na to, v kakšne osebnosti se bodo mladi razvili, izjemnega pomena in hkrati tudi velika odgovornost.

Meni je bilo to vedno velik izziv in dostikrat srečujem bivše dijakinje in dijake, ki se najprej pohvalijo, da so bili na visokih šolah in fakultetah med najboljšimi v fiziki, hkrati pa me ne pozabijo spomniti na vse življenjske modrosti, ki sem jih delil z njimi. Boljše potrditve, da si svoje delo učitelja dobro opravil, ne moreš dobiti.

Vse te izkušnje so me naučile, da na mestu direktorja svoje odločitve najprej gledam s pogledom učitelja, šele nato s pogledom menedžer.

Kakšni so največji izzivi, s katerimi se danes sooča mladina? Kako se ti izzivi odražajo v vašem delu z dijaki in študenti in kakšne težave pri njihovem izobraževanju opažate?  

»Rolling Stonesi v pesmi Wild Horses pojejo 'Childhood living is easy to do,' za najstništvo pa ne bi ravno rekel, da je tako. Po eni strani je bilo to vsaj pri meni eno najlepših obdobij življenja; čas neštetih žurov, stalnega druženja s kolegi in še mnogih drugih prostočasnih aktivnosti, ki jih ne bi zamenjal za noben denar. 

Hkrati pa je to tudi stresno obdobje, kajti od najstnikov se kljub dejstvu, da se možgani še razvijajo in da v tem obdobju še ne moremo govoriti o zrelih osebah, pričakuje sprejemanje zrelih odločitev. To je namreč čas, v katerem zakoličimo temelje, na katerih bo počivala naša nadaljnja poklicna kariera.

V tem obdobju si gradimo sistem vrednot, po katerih bomo živeli, razvijamo socialne spretnosti, delovne navade in tako naprej. Mislim, da je ključnega pomena, da se vsak najstnik zaveda, da je lahko na nekem področju odličen in vsak pri sebi mora to področje najti, ga razvijati ter zanj trdo delati. Talent brez discipline in trdega dela je kot hobotnica na kotalkah. Veliko je gibanja, vendar nikoli ne veš, v katero smer jo bo zaneslo. Z disciplino in trdim delom ta pot pelje samo naprej.

Hkrati pa seveda ne smejo pozabiti na vse tiste stvari, ki sem jih omenil poprej, in najstništvo delajo tako lepo. Samo pravo razmerje med opravljanjem šolskih obveznosti in prostočasnimi aktivnostmi je treba najti. Kakšno pa to je, pa mora ugotoviti vsak sam. Verjetno se tudi tu skriva eden glavnih izzivov za današnjo mladino.«

Ste Prekmurec. Nam lahko poveste malo več o svojih rodnih krajih? Se na delo na Dolenjsko vozite iz Prekmurja ali ste se preselili bližje službi?

»Doma sem iz majhne vasice Bratonci, ki se nahaja šest kilometrov južno od Murske Sobote, sicer sem pa Novomeščan že od leta 2006.«

Kako pomemben je za vas osebni stik z vsemi šolajočimi se na vašem šolskem centru, glede na to, kako velik je?

»Po funkciji sem poslovodni organ in opravljam bolj menedžerske naloge, tako da je pedagoško vodenje posameznih šol v domeni ravnateljev. Ker pa sem in vedno bom po duši učitelj, zadnja tri leta učim en razred, da ohranjam stik z dijaki in da zadostim svojo željo po delu z dijaki.«

»Sicer pa, če sem čisto iskren – z otroci je precej lažje kot z odraslimi.«