Štajerka je šokirala z zapisom na družbenih omrežjih ...
Na družbenem omrežju Facebook je zaokrožila srce parajoča zgodba Štajerke, ki jo je presunilo dogajanje v ptujskem Lidlu.
Nehote je opazila in nato opazovala mamo s približno pet let starim otrokom, ki si nista mogla privoščiti niti čokoladnega navihančka.
Zapis objavljamo v celoti.
»Bilo je danes ... V Lidlu, na Ptuju.
Dogodek, ki ga še hitro ne bom pozabila.
Grem v trgovino ... Že med tem, ko sem se sprehajala med policami, sem opazila mamico in fantka. Po oceni star tam ene pet let. Bil je 'slabše' oblečen, da ne napišem razcapan.
Tudi mamica v vidno dotrajanih oblačilih. Imel je oči modre kot morje in tako vdan, prazen pogled. Niti ne žalosten, tako ne znam niti prav opisat kakšen. Tak, ki presume tvoje srce. Tako ju opazujem med nakupom (seveda sem pozabila, po kaj od svojih stvari sem sploh prišla, pa nima to sploh veze).
Mamica zbira stvari izključno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gleda na uro pa mu govori, da sta prehitra, ker se niso znižali nekaj stvari.
Ustavita se pri policah s kruhom, žemljicami. Fantek prosi za čokoladnega navihančka. Mamica ga z najbolj otožnimi očmi pogleda, pa pogleda police z navihančki. Ga že želi vzeti, pa si premisli, vzame ven denarnico - tisto za kovančke. Si vsuje kovančke, šteje ... Gleda fantka. Pa poličko z navihancki. In mu rece, da naj izbere žemljico, to bo mu lahko kupila, za navihančka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi, da z žemljico ne bo lačen.
Fantek vzame žemljico - izbrala sta najcenejšo. In nato fantek rece: 'Mamica, kaj boma midva vedno revna, ali si boma kdaj lahko kupila navihančka, saj si ga boma delila obljubim.'
Mamica je imela solzne oči, jaz pa tudi, ko sem par metrov naprej poslušala ta pogovor.
In potem sta šla mimo igračk. Mama pravi fantku, da mogoce Božicek letos ne bo pozabil nanj. Fantek gleda in pravi: 'Veš, saj ne rabim igračk. Jaz bi samo rad, da bi se ti kdaj smejala.' In mamica ga je z obema rokama prijela za njegovo rokico, pa sta nabrala še nekaj najcenejših stvari.
Priznam, vmes sem sama pozabila po kaj točno sem prisla, vmes sem slučajno našla še dve knjigi, ki sem ju nameravala kupiti zase ... In ja, ob tem prizoru sem ju odložila nazaj na police ...
Poskusila sem, kar se je le dalo natančno opaziti, kaj sta dala v košarico, kar sploh v bistvu ni bilo tako težko. V svojo košarico sem zlagala stvari, ki sta jih pred mano gledala, pa odlagala nazaj na poličke. In dodala čokoladne navihančke. Pa kavo in čokoladice.
In tudi tisti avtomobilček, ki ga morda Božiček letos ne bo pozabil.
In počakala, da sem bila na blagajni pred njima. Plačala racun. Zložila stvari v vrečko, poklicala fantka k sebi. Mu dala to vrečko in mu rekla, da je najbolj pogumen fantek na celem planetu. Ga na hitro pobožala po glavici in odšla.
Videla sem solze v očeh prodajalke, ki mi je pomežiknila, videla sem solze v očeh mamice, ki ji najbrž ni bilo nič jasno.
Vsedla sem se v avto in po radiju je bila pesem Kreslina - Pustite nam ta svet. Tudi jaz sem potrebovala nekaj minut, da sem se lahko odpeljala.
In ne, to ni zgodba iz daljne Afrike. Iz drugega konca sveta. To, je zgodba iz Ptuja.
In ti, dragi mali, prečudovit, z najlepšimi očkami in najbolj pogumnim srčkom, mali mož ...Iz vsega srca ti želim, da bo mamica vsaj danes zmogla malo nasmeha in da te Božiček NIKOLI ne bo pozabil. Ker veš, jaz verjamem, da boš postal najboljši clovek, ki jih premore svet.
In hvala ... da si me spomnil ... na to, kaj v življenju zares šteje. In kako
malo je potrebno, da lahko nekomu vsaj za mili procent pričaramo upanje ... ker je tako malo potrebno ... le kanček prijaznosti ... le srce, ki sliši in vidi ...Srečno, mali.«
