Navijaška skupina Black Gringos obeležuje obletnico ustanovitve

Ge delaš pa ti? Ka vidimo če neka ocitaš če san delaš neven ka te. .. no ajde ..

Dislajkate keri? Keri niti ne ločite med socialno pa nadomestilon za brezposelnost? Lidge brez bralnoga razumevanja?

Na podlagi koj pa ti vi glasujete proti? Pa zdaj isto dislajkate ... empatije sigurno nej. Kvečjemi nekšoga zvišanja. Dosti je takšnih ka so nasploh z revnejših družin, nemajo oo poznanstvaj v garaži 3 BMWje pa Tesle pa side dohodkov s strani kar je podedovano pa še marsikaj drujgo če bi šli gledat. In točno ti napravite največ sranja matematično z ogljičnin odtison do narave, kak drujgo pa nemate niti osnovnoga spoštovanja, ka spoštujete vse marginalne skupine.

To ka pišete takšni in podobni keri lajkate to, večinoma niti nemate nikše emocionalne intelgence tbh. Brez zamere, nej ka bi osebno žalo, ali nasploh, vsebinsko - vaše argumente ... kerih SPLOJ NEGA. ... ne oodate nikših argumentov, nika. Kak če delujete po nekših stereotipaj samo - koga sovražiti, nad ken biti vzvišeni ...

....

*Ni vse tako črno-belo, kot bi nekateri radi verjeli.**

Vem, da je v tej družbi veliko ljudi prepričanih, da kdor hoče delati, bo delo našel. Da kdor ne dela, je len. Da tisti, ki prejemajo nadomestilo za brezposelnost ali socialno pomoč, izkoriščajo sistem. Ampak to preprosto ni resnica. Vsaj ne celotna. In mislim, da je pomembno, da o tem spregovorimo človeško, ne zgolj tehnično ali moralistično.

Sam vem – in opažam – da je v naši državi ogromno ljudi, ki so se trudili, delali, študirali, vlagali v svoje znanje, hodili na razgovore, pa kljub temu niso našli dela. V Pomurju, kjer sem doma, je to še toliko bolj izrazito. Tukaj so se podjetja zapirala eno za drugim – od Mure naprej – in mnogo ljudi je ostalo brez vsakršne varnosti, brez prihodnosti, brez dostojanstva. In ne zato, ker niso hoteli delati. Pač pa zato, ker preprosto **ni bilo več kam iti**.

Ni vse tako preprosto. Ljudje niso vsi enako rojeni. Nekateri se rodijo v varne, finančno stabilne, čustveno zdrave družine – drugi pa v okolja, kjer je revščina generacijska, kjer je nasilje realnost, kjer so že od malih nog naučeni, da ne pripadajo. In mnogi iz teh okolij nato **nosijo travme**, komplekse, občutke manjvrednosti, zaradi katerih težje zaupajo vase, težje najdejo pot, težje funkcionirajo v sistemu, ki pričakuje, da si učinkovit kot stroj.

Nekateri so podedovali varnost – stanovanje, kapital, poznanstva, možnosti. Drugi pa nič. Dobesedno nič. In čeprav imajo nekateri med njimi izjemen potencial, ne pridejo nikamor, ker sistem ne vidi človeka – vidi le CV, obrazec, formalnost.

In v takšnem sistemu je preveč tistih, ki **delajo začasno**, brez pogodbe, en mesec tu, en teden tam, pogosto brez vsakršne pravice, brez zavarovanja, brez možnosti za napredek. In potem jih še **obsojamo**, ker prejemajo pomoč, čeprav je to pogosto edino, kar jim še ostane.

V anketah potem vidim, da 80 % ljudi ne podpira višjega nadomestila za brezposelnost. A se sploh zavedamo, kdo so ti ljudje? Koliko med njimi je bolnih? Invalidnih? Psihično izčrpanih? Koliko jih je doživelo travme, zaradi katerih težko “normalno funkcionirajo”? Koliko jih je družba zavrgla, ker niso dovolj “produktivni”?

Tudi tisti, ki bi radi začeli nekaj svojega, pogosto ne morejo. Ker ni kapitala. Ker so zakoni zapleteni. Ker ni podpore. In tudi če poskusijo, pogosto propadejo – ne zato, ker so nesposobni, ampak ker okolje ne omogoča stabilnosti.

Zato ne podpiram tega, da ljudi delimo na “pridne” in “lenuhe”, “zaslužne” in “nezaslužne”. Življenje je bolj zapleteno. Ljudje smo bolj zapleteni. In če želimo resnično pravičnost, moramo začeti gledati globlje. Ne s prstom. S srcem.

...

Ja..zaj pa so za1x za ograjo pri kopališču in kaksno dimno vržejo prejk