Pogovarjali smo se z Jasno Hudorovič iz Goriče vasi, ki že celo življenje živi brez vode in elektrike.
Jasna Hudorovič je 60-letna Romkinja, ki se je rodila mami samohranilki v ribniških Gornjih Lepovčah. Sedaj že štirideset let živi v romskem naselju v Goriči vasi pri Ribnici, brez vode in elektrike je že celo svoje življenje.
Z njo smo se pogovarjali o takšnih in drugačnih izzivih, ki jih prinese (romsko) življenje v naselju, kjer konec dneva oznani tema, čistoča pa dobi popolnoma drug pomen.
Kaj je revščina?
»Revščina je, ko se otrok zaveda, da živi v revščini. Revščina je, ko nimaš vode, nimaš elektrike, ko moraš otroke poslati v šolo umazane in z vonjem po švicu,« je povedala Jasna in dodala, da si bolj kot vse na svetu želi, da bi njeni vnuki lahko enostavno odprli pipo in si v čist kozarec nalili vodo, se umili v spodobni kopalnici in ne v čebričku, opravili potrebo na wc školjki in ne v naravi.
Se skopali s toplo vodo in ne z odtajanim snegom, ob luči in ne sveči, si lase posušili s sušilnikom za lase in ne trepetali v mrazu.
»Rada bi samo, da bi moji vnuki imeli prostor, kjer se lahko umijejo in uredijo, ne pa, da je ta prostor tukaj, na mrzlem in blatnem pesku, v majhni banjici, z mrzlo vodo in v temi. In da bi že pred vstopom v šolo vedeli, kaj je wc školjka in lijak.«
Ko voda na bližnjem pokopališču zmrzne, morajo tukajšnji romski prebivalci ponjo do naravnega izvira daleč na Ugar.
»Saj veste, koliko vode potrebujemo samo za to, da vsaj malo očistimo stanovanje, pomijemo posodo in umijemo otroke. Niti ne nas, odrasle, mi bomo že, ampak otroke, da jih v šoli ni sram,« je dejala Jasna in dodala, da je tisti, ki se ne zaveda, kaj je revščina, župan.
»Župan misli samo nase. Mi ne zahtevamo, da nam on plačuje vodo in elektriko, želimo samo, da nam ju sploh omogoči, mi bomo položnice plačevali,« je dejala Jasna in dodala, da jim je župan kot pogoj za izboljšanje razmer postavil očiščenje okolice, odvoz smeti in skratka snažno ureditev naselja, kar so po njihovem mnenju že naredili in sedaj želijo, da tudi župan izpolni svoj del dogovora.
Kako pa zdaj poteka higiena otrok?
»Zdaj moram vnukinjo umiti popoldan, da se ji laski do jutra posušijo in dokler je še svetlo, če pa je že temno, pa prižgem svečo. Jo pa zebe, to pa, ampak se ogreje potem tukaj ob štedilniku. In saj veste, otroci se potem še igrajo, tekajo naokrog in zato gre potem včasih v šolo tudi malo umazana.«
Vodo ji z bližnjega pokopališča pripelje sin, pozimi pa se, kot je dejala, znajde tako, da topi sneg. Zima je tako po eni strani dobrodošla, saj to pomeni, da bodo vodo (v obliki snega, seveda), imeli direktno na dosegu, a kaj, ko to pomeni tudi hud mraz in dolgo obdobje teme, kar Romom brez elektrike prav tako predstavlja velik izziv.
»Vodo in elektriko bi plačala tudi, če ne bi imela za kruh«
»Želim si, da moji vnuki ne bodo živeli kot jaz. S svojo sestro in bratom sem odraščala v revščini, velikokrat nismo imeli niti kaj obleči, obuti, mama je bila sama, nismo imeli očeta, spali smo vsepovsod.
Občina Kočevje nam je potem podarila nek star avtobus oziroma kombi, v katerem smo potem z bratom in sestro živeli, mama pa je zbolela in umrla,« je svojo težko življenjsko pot, ki jo je prisilila v to, da konča le prvi razred osnovne šole, opisala Jasna.
»Znam se podpisati in kaj prebrati, brat Branko pa je končal sedmi razred osnovne šole. On se je tudi zaposlil na Inlesu in je tam delal pet ali šest let, mene pa niso marali,« je še povedala Jasna.
Učenje in šola, ne pa kriminal in materinstvo
Dodala je še, da si želi, da bi njeni vnuki hodili v šolo in jo tudi končali, vsaj osnovno, če že ne srednjo, da bodo imeli službo in stanovanje, ne pa kriminalno kartoteko. Kot je povedala, njeni otroci niso nikoli imeli opravka s policijo in sama kriminal močno obsoja.
»Tega pa res ne dovolim in tako učim tudi svojo vnukinjo. Bog ne daj, da krade, koga udari. Mora se učiti za službo, stanovanje, vozniško dovoljenje, da bo živela boljše, ne pa da bo delala probleme ali že pri štirinajstih letih imela otroka. Tega jaz ne pustim. Marsikateri Romi pa in država tudi,« je problem pobeglih ali ukradenih mladih Romkinj poudarila Jasna, ki je to tudi doživela na lastni koži.
Njena hči je bila super učenka, ki je tudi končala osnovno šolo. Jasna je že izpolnila in oddala vse papirje za nadaljevanje šolanja v Kočevju, pa so ji, kot je dejala, Romi zmešali glavo in je s petnajstimi leti ušla v Šentjernej, kjer živi še danes.
Na vprašanje, zakaj misli, da to dovoljuje država, je odgovorila, da bi morala center za socialno delo in policija bolj resno ukrepati in takšne Romkinje najti ter pripeljati nazaj domov. »Pa če desetkrat to naredi, pa naj jo dajo v zavod, v dom, nekam, kjer jo bodo vzeli v roke.«
Kakorkoli težko in kruto je bilo Jasnino življenje, pa je dejala, da lačna ni bila nikoli.
»Ne, ne, to ne, kruh je mama zmeraj imela. Umazani smo že bili, brez hrane pa cigani svojih otrok ne bodo pustili in tako je tudi pri nas. Lačen in žejen ni nihče,« je še dejala.
