SDS (Slovenska demokratska stranka)
Zmaga na zadnjih parlamentarnih volitvah je presenetila slovensko javnost in samo SDS. Dolga želja po spremembah in vodenju se je uresničila. Priljubljenost stranke se je v prvem obdobju po volitvah še dvignila. Javnost je nove obraze na politični sceni sprejela s simpatijami. Predvsem na gospodarskem področju si je vlada zadala velike cilje. Preboj Slovenije med najuspešnejše države v Evropi naj bi dosegli s temeljito prenovo davčnega sistema, ki naj bi pripomogel k ugodnejši gospodarski klimi. V začetku je stranka izkazala resnično odločnost pri izpeljavi projektov na gospodarskem področju. Vendar se je kmalu v ospredje prerinila politična preračunljivost, saj so nekateri vodilni ljudje v stranki spoznali, da lahko temeljita izpeljava gospodarskih reform vodi v poraz na naslednjih volitvah. Politika je spet dobila prednost pred stroko. Tudi Jože P. Damijan je kmalu spoznal, da v politiki veljajo drugačna pravila kot za katedro na Ekonomski fakulteti. Politik enostavno ni hotel ali ni zmogel postati. Stranka je presenetljivo dobro prestala tudi napotitev štirih slovenskih vojakov v Irak. Opozicija je celo pričakovala, da lahko na tej točki vlada pade, vendar so izjemno zviti vladni politiki z bolj ali manj verjetnimi argumenti uspešno prepričali slovensko javnost, da se je za napotitev vojakov v Irak odločila že prejšnja vlada. Opozicija, predvsem LDS, je na tej točki doživela nov boleč poraz. Poraz, čeprav tesen, je opozicija doživela tudi na referendumu o novem zakonu o RTV. Na področju meddržavnih odnosov do zdaj vlada ni dosegla nekih vidnejših uspehov. Incidenti na meji s Hrvaško so pogosti. Optimisti so pričakovali, da se bo mejna problematika končno začela reševati, saj sta v obeh državah na oblasti podobni politični opciji. Bližnji volitve na Hrvaškem in nato v Sloveniji pomenijo, da nekih pozitivnih premikov na področju meddržavnih odnosov ne bo. Janez Janša je edini slovenski strankarski vodja, ki svojo stranko v celoti obvladuje. Njegova avtoriteta je nesporna. Prav enotnost stranki zagotavlja dober izid tudi na prihodnjih volitvah.
LDS (Liberalna demokracija Slovenije)
O enotnosti ne moremo govoriti v največji opozicijski stranki. Stranka po šoku na zadnjih volitvah še ni začela normalno delovati. Vprašanje je, če bo ji to kdaj v tej obliki sploh uspelo. Nesoglasja znotraj stranke so očitna. Poznavalci menijo, da obstajajo v stranki tri podskupine, Kacinova, Ropova in Drnovškova. Jelko Kacin je sprejel nehvaležno nalogo. Stranko mora poenotiti in usmeriti na pota stare slave. Zaenkrat mu to ne uspeva. Opozicija znotraj stranke je premočna. Tudi Kacin se je v dosedanjem skoraj enoletnem mandatu prepogosto zatekal k populizmu. Ni se mogoče znebiti občutka, da bi lahko eden od najboljših retorikov v slovenskem prostoru deloval bolj argumentirano. Kadrovski potencial v stranki je velik, mogoče celo večji kot v SDS, kar bi LDS kot stranka morala izkoristiti. Veliko odgovorov bodo prinesle že lokalne volitve. V kolikor bo rezultat slab, se lahko zgodi, da bo stranka dokončno razpadla. Ne gre zanemariti dejstva, da ima poslanska skupina 23 mandatov v državnem zboru. To je ugoden teren za ustanovitev nove stranke, saj bi lahko nova stranka z razbitjem poslanske skupine začela takoj delovati v parlamentu in s tem dobila prepotrebno medijsko pozornost, ki je druge novoustanovljene stranke niso deležne. Seveda bi morebiten razpad stranke najbolj koristil SDS in predvsem Pahorjevi Socialni demokraciji.
SD (Socialni demokrati)
Javnomnenjske raziskave kažejo, da bodo Socialni demokrati počasi prevzeli vodečo vlogo na levem političnem polu. Borut Pahor se je po volitvah odločil za taktiko povezovanja oziroma gradnje mostov. Presenetljivo Pahor išče zavezništvo pri Janši in ne pri Kacinu. Svojo stranko je hotel popeljati v koalicijo, a mu je strankarski aparat to komaj preprečil. Kasneje mu je stranko sicer uspelo priključiti Partnerstvu za razvoj, kar mu mnogi, predvsem starejši člani stranke močno zamerijo. Mnogi se sprašujejo, kakšni so Pahorjevi načrti za prihodnost. Vse bolj glasne so govorice, da namerava kandidirati na naslednjih predsedniških volitvah. Njegove možnosti za uspeh ne bi bile slabe, še posebej, če Janez Drnovšek res ne bo ponovno kandidiral. Seveda bo v tem primeru v najtežji položaj potisnil svojo stranko, saj se bo le-ta znašla na razpotju in pred dilemo, ali naj nadaljuje s Pahorjevo politiko ali pa naj gre svojo pot. Brez dvoma bi mnogo članov stranke pozdravilo Pahorjev odhod. Toda škodo, ki bi nastala z njegovim odhodom, je težko oceniti. Nedvomno je Pahor simbol stranke in njena najbolj razpoznavna osebnost. Njegovo karizmo in simpatičnost bo težko nadomestiti in tega se Pahor še predobro zaveda. Prav zato lahko do neke mere vodi dvojno igro in se na koncu odloči, katero pot bo izbral. Vsekakor bo izbral tisto, ki bo boljša za njega samega. V kolikor Pahor ostane na čelu stranke do volitev in LDS razpade, bo stranka na volitvah zagotovo zasedla prvo ali drugo mesto. Tedaj pa se Sloveniji morebiti obeta velika koalicija SDS in SD.
NSi (Nova Slovenija – Krščanska ljudska stranka)
Z devetimi odstotki osvojenih glasov na zadnjih volitvah je Nova Slovenija dobila možnost vodenja štirih ministrstev. Dober izkupiček, ni kaj. Enotnost stranke je bila na preizkusu takoj po volitvah, ko sta se v spor ujela minister Bajuk in med ljudmi zelo priljubljeni Peterle. Nedvomno je Peterle bolj priljubljen politik, ki bi ob izvolitvi za predsednika stranke dvignil »rajting« stranke. Spori znotraj stranke so se s časoma umirili, vendar ostaja vprašanje, če ne bodo ponovno izbruhnili na površje. Položaj stranke v koaliciji je zelo zanimiv. Stranka vodi ministrstva, ki so zelo na očeh javnosti. še posebej to velja za Ministrstvo za finance, ki ga vodi dr. Bajuk, in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi mag. Drobnič. Kritike na račun obeh so pogoste in poraja se vprašanje, če na naslednjih volitvah prav NSi ne bo žrtveno jagnje vladne koalicije. Naposled SDS ne vodi dveh ministrstev, ki bosta imeli bistveno vlogo pri izpeljavi takšnih ali drugačnih gospodarskih reform. Tudi minister Zupan je bil v prvi polovici leta zelo na očeh javnosti. Reforma visokega šolstva in pogajanja s študenti so padla na njegova pleča. Kot kaže pa je kljub težavam iz te bitke izstopil kot zmagovalec. Lovro šturm se na Ministrstvu za pravosodje bolj ali manj uspešno ubada s sodnimi zaostanki. Uspeh stranke na prihodnjih volitvah je zaradi izrazite izpostavljenosti kritičnim očem javnosti zelo vprašljiv.
SLS (Slovenska ljudska stranka)
SLS predstavlja stalnico v vseh vladnih koalicijah. Je stranka, ki vedno najde pot do oblasti. Tokrat jo v vladi zastopa predsednik stranke Janez Podobnik, ki brez večjih pretresov vodi Ministrstvo za okolje in prostor. Stranka je v političnem vsakdanjiku redno prisotna. To pa predvsem po zaslugi stališč o meji s Hrvaško. SLS odkrito pogojuje vstop Hrvaške v EU z rešitvijo mejnega vprašanja. Stališča stranke v zvezi z mejno problematiko so zelo ostra in zelo spominjajo na stališča Slovenske nacionalne stranke. Seveda se poraja vprašanje, kako iskrena so prizadevanja stranke za rešitev tega vprašanja. Pogosta so mnenja, da gre le za poceni nabiranje političnih točk. Ne gre prezreti tudi vloge nekoliko pozabljenega Marjana Podobnika, ki, kot kaže, ponovno išče svoj prostor v slovenski politiki. Nedvomno se stranka vsaj nekoliko nagiba k populizmu. Uspeh na naslednjih volitvah bo že izboljšanje rezultata izpred dveh let. Sodelovanje v naslednji vladni koaliciji pa je zelo možno.
SNS (Slovenska nacionalna stranka)
Za člane SNS je znano, da so v svojih nastopih zelo neposredni, včasih do nasprotnikov celo žaljivi. Predsednik stranke Zmago Jelinčič Plemeniti še vedno s pridom uporablja svoj nesporni dar za retoriko. V slovenskem političnem prostoru najraje udari po SD in LDS, medtem ko je do predsednika vlade in njegove stranke še dokaj prizanesljiv. Kot zmeraj je Jelinčič posebej kritičen do sosednje Hrvaške, za katero meni, da ne sodi v Evropo. Nekoliko preseneča dejstvo, da v svojih izjavah ni nikoli v tolikšni meri kritičen do Avstrije ali Italije. Pri SNS se nikakor ni mogoče znebiti občutka, da njeni strankarski veljaki govorijo tisto, kar preprosto slovensko uho rado sliši. Zelo redko pa zraven kritike ponudijo tudi realno in konkretno rešitev za določen problem. Po zadnjih raziskavah priljubljenosti političnih strank SNS dosega dobre rezultate. če se bo ta trend nadaljeval do naslednjih volitev, je možno, da bo SNS leta 2008 postala pomemben politični partner v morebitni novi koaliciji. Toda takrat se bodo morali začeti obnašati manj agresivno in bolj konstruktivno.
DESUS (Demokratična stranka upokojencev Slovenije)
Najmanjši člen koalicije je v dveh letih dosegel veliko. Najbolj pomemben dosežek je vsekakor ukrep vlade, da se bodo pokojnine višale v skladu z višanjem plač. Minister za obrambo Karel Erjavec je po volitvah prevzel tudi predsedniško mesto v stranki. Odločitev o napotitvi slovenskih vojakov v Irak je dokaj dobro prestal. Naklonjenost javnosti je pridobil z objavo podatka, da kar nekaj zaposlenih na MORS ne dela nič. V svojih nastopih deluje bolj suvereno kot na začetku mandata, ko je kazalo, da nalogi ministra ne bo kos. Stranka, ki jo vodi, uspešno uveljavlja svoje načrte v vladni koaliciji. Včasih prav najmanjši člen koalicije blokira določeno odločitev, saj se pri DESUS zavedajo, da vladi zagotavljajo večino. Najbrž bi si tudi premier Janša želel vladno koalicijo brez »upokojencev«. Toda, kot kaže, bo potrebno z DESUS računati tudi v prihodnje, saj ima stranka 36 tisoč članov. Na zadnjih volitvah je namreč dobila nekaj čez 39 tisoč glasov, kar pomeni, da si lahko skoraj že z glasovi članov zagotovi prestop parlamentarnega praga. Za kaj več pa DESUS trenutno ni sposobna. Bivši predsednik stranke Rous je predlagal, da naj stranka spremeni ime v Demokratično stranko delavcev in upokojencev. Nekaj tisoč glasov bi na ta način zagotovo pridobili.
