Leta 2008 je bila z ratifikacijo Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji vzpostavljena nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.
Ta register je pomemben za ohranjanje in zaščito kulturnih praks, običajev in tradicij, ki so ključni del slovenske identitete.
Med vpisanimi enotami je tudi tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju, kar kaže na bogato in raznoliko kulturno dediščino tega območja.
Poleg tradicionalnega vabljenja na poroko v Prekmurju, sta v register bila tokrat vpisana še petje partizanskih pesmi ter sokolarstvo in sokolarjenje.
V Prekmurju je vabljenje na poroko še vedno ohranjen in cenjen običaj, ki je bil v preteklosti ključni del tradicionalne poroke.
Ključno vlogo v tem običaju ima »pozvačin,« oseba, ki na prošnjo ženina in neveste obiskuje njune sorodnike, sosede, znance ter prijatelje in jih vabi na poroko.
Ta vloga zahteva veliko spretnosti, saj pozvačin s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi ljudi na poroko.
Pozvačin je običajno poročen moški, pogosto sorodnik ženina ali neveste, ki ga prosita za sodelovanje. Ta oseba mora biti vesela, zgovorna in spoštovana v svojem okolju. Pozvačin sam poskrbi za primerno opravo, rekvizite in šaljivo besedilo vabila, znano kot »pozvačinski guč.« Hiša, ki vabi na poroko, pa poskrbi za papirnato okrasje in pomaga pozvačinu pri oblačenju.
Prepoznaven je po svojem zunanjem videzu, ki vključuje tradicionalno oblačilo.
Na poroko lahko vse svate vabi en pozvačin, ali pa se ta naloga razdeli med dva pozvačina, enega za svate neveste in drugega za svate ženina. Vabljenje se običajno začne nekaj tednov pred poroko.
Med vabljenjem pozvačin na poti od hiše do hiše uprizarja razne vragolije, pozdravlja mimoidoče, jim ponuja pijačo, otrokom pa bonbone. Ko prispe do hiše povabljencev, v šaljivem narečnem govoru pove, kdo ga je poslal in kdaj ter kje bo poroka.
Na dan gostije pozvačin v tradicionalni opravi pred cerkvijo pričaka svate. Kasneje v običajnih oblačilih in ponekod tudi z belim predpasnikom pomaga pri razporejanju svatov k mizi, strežbi in skrbi za dobro vzdušje.
Najstarejši zapisi o pozvačinstvu segajo v prvo polovico 19. stoletja, kjer so ga opisovali Jan Čaplovič in kasneje Valentin Belošič.
Največ k razumevanju lika pozvačina v poročnem obredju je prispeval Vilko Novak. Ti zapisi in raziskave so pomembni za ohranjanje in razumevanje tega bogatega kulturnega običaja, ki še danes živi v Prekmurju.
Med evidentiranimi pozvačini je edini zabeležen Franc Jerebic, kar priča o pomembnosti in redkosti te vloge v današnjem času.
