Ilustratorka, ki obožuje pisane barve: V umetnosti ni stvari, ki jo lahko narediš narobe

Ilustratorko in grafično oblikovalko Kasio Rižnar je pred dobrim desetletjem iz Poljske ljubezen pripeljala v Slovenijo. Rojstno mesto Gorlice je zamenjala za Gorišnico.

Odkar pomni, je rada risala in slikala, pred dvema letoma pa se je odločila svoj konjiček spremeniti v kruh. Odprla je ilustratorski in oblikovalski Studio Rižnar.

Če se morda sprašujete: ime Kasia se izgovori podobno kot denimo v ajdovi kaši, le da je glas š mehkejši. Gre za izpeljanko imena Katarina oziroma poljsko Katarzyna.

Novega naročila je vedno vesela

Ilustratorko Ptujčani in okoličani poznajo predvsem po samosvojih kurentih, ki krasijo razglednice Ptuja in razne turistične spominke. Lani, ob 1950-letnici prve pisne omembe Ptuja, so se jim pridružili še Rimljančki.

Kasia je avtorica številnih razglednic, tako Ptuja kot Ljubljane, pa voščilnic, izdeluje grafične art printe, občasno oblikuje kakšno naslovnico knjige, po naročilu snuje logotipe in podobno.

»Imam to srečo, da lahko delam veliko različnih stvari na raznih področjih, zato mi nikoli ni dolgčas. Novega naročila sem vedno vesela,« je dejala Kasia.

Njene umetnine je mogoče občudovati v Turistično-informacijskem centru Ptuj, v butičnih trgovinicah po državi in na spletu. Umetnica je razstavljala ne več skupinskih in dveh samostojnih razstavah - pred leti v ptujski Kavarni Bodi, lani pa v Hostlu Trezor v Ljubljani.

Žive barve so bile presenečenje

Kljub likovni nadarjenosti se je Kasia Rižnar odločila za študij mednarodnih odnosov. Umetniške smeri so ji vsi odsvetovali, saj si je bilo poklic umetnika pred iznajdbo spletnih družbenih omrežij še težje predstavljati kot danes.

»Večini se zdi, da umetniki pač sedimo doma, strmimo v platno in jemo kruh z marmelado,« se je zasmejala ilustratorka.

Danes je zadovoljna, da klasične akademske likovne izobrazbe nima: »Tako sem lahko ohranila naraven pristop do ustvarjanja. Nikoli nisem bila posebej pozorna na to, kako naj bi delala, ampak sem pač delala tako, kot sem začutila. Vedno sem bila tudi mnenja, da v umetnosti ni stvari, ki jo lahko narediš narobe. Če se tebi zdi prav, ti noben profesor ne more reči, da bi bilo treba drugače.«

Šele pri postavljanju svoje prve razstave je opazila, da se kar sam od sebe razvija njej lasten slog: »Moja dela so zelo barvita, živahna, razgibana. Cvetlični motivi, barvni madeži, vsega je polno. To me je presenetilo, saj nisem tip človeka, ki bi doma imel pisane stvari.«

Črna in bela ne prideta v poštev

Kasia je nekoč ustvarjala predvsem s svinčnikom in oljnimi barvami. Pred leti pa je na izletu v Helsinkih v trgovini zagledala malo prenosno paleto vodenih barvic Van Gogh: »Še zdaj se spomnim, da je stala 15 evrov. Kupila sem si jo kot spominek.«

Hitro je ugotovila, da profesionalne vodene barvice ali vodenke s tistimi, ki jih uporabljajo otroci v šolah, nimajo skoraj ničesar skupnega: »Vedno sem mislila, da so vodenke brez izraza, da z njimi nimaš kontrole nad ustvarjanjem, da ni mogoče dobiti živih barv. Ko pa sem v roke dobila profesionalne vodenke, jih do današnjega dne nisem več izpustila.«

Dolgo časa je uporabljala le osnovno paleto z ducatom barv, sta pa v to številko všteti še črna in bela, ki ju sploh ne uporablja. »Iz principa ne. Tistim, ki slikajo z vodenimi barvicami, je nerazumljivo, zakaj je bela sploh zraven. Če barvam dodaš belo, ubiješ vse drugo. Črne se pa tudi izogibam, ker je mešanica drugih barv lepša, bolj globoka in naravna. Največja 'finta' vodenk je prav to, da zmešaš barve,« je poudarila Kasia.

Do danes se je njena paleta vendarle občutno razširila ...

»Roko na srce, brez Instagrama me ni«

Kasia Rižnar je razkrila, da ponavadi osnovo nariše z barvicami: »Potem barvne madeže naslikam z vodenkami, končno ilustracijo pa skupaj zložim z računalniškim programom. Vse je digitalizirano, tako da ima zelo čist videz,« je svoje ustvarjalne skrivnosti razkrila Kasia.

Poudarila pa je, da umetniški talent za delo v Studiu Rižnar ne zadošča: »Sem tudi računovodja, tiskarka, čistilka ... Med drugim sem se morala naučiti tudi spletnega marketinga. Roko na srce, brez Instagrama me ni. Vizualni umetniki danes težko obstanemo brez spletnih družbenih omrežij. Tam pa se trendi in algoritmi spreminjajo. Ko že misliš, da vse že veš, pride spet kaj novega.«

Prav s spletnimi družbenimi omrežji so nekoč skoraj pozabljene vodenke postale nov svetovni trend. Kasia je tako postala tudi učiteljica slikanja z vodenkami.

Navdih so odnosi med ljudmi

Ilustratorka je dejala, da rodno Poljsko iz leta v leto pogreša manj: »V Slovenijo sem prišla takoj naslednji dan po zagovoru svoje diplomske naloge. Takrat sem bila stara 23 let. Bilo je tako naravno, da sploh ni bilo treba sprejeti neke velike odločitve. Ljubezen pač.«

Poudarila je, da so ji bolj kot mesta pomembni ljudje: »V svojih likovnih delih želim ujeti nek občutek, ki visi v zraku. Tako so mi v največji navdih prav odnosti med ljudmi.«