Iz svetega sedeža je danes, na velikonočni ponedeljek, prišla novica, ki je pretresla katoliški svet in širšo javnost: papež je umrl.
Njegova smrt, ki je nastopila le dan po največjem krščanskem prazniku, nosi globoko simbolno sporočilo.
Velikonočni ponedeljek je dan, ko se kristjani po vsem svetu še vedno veselijo Kristusovega vstajenja. Gre za čas upanja, novega življenja in zmage nad smrtjo.
Da je papež, kot duhovni voditelj več kot milijarde vernikov, umrl prav na ta dan, bo mnogi razumeli kot več kot naključje – kot duhovni prehod in znamenje zaključka zemeljskega poslanstva.
V katoliški teologiji ima smrt v času velike noči posebno težo.
Mnogi verniki verjamejo, da je umreti v teh dneh poseben blagoslov, znamenje, da je človekovo življenje doseglo svojo polnost. Tudi v zgodovini Cerkve so se smrti papežev pogosto povezovale z določenimi simbolnimi pomeni, a redko kdaj s tako močno liturgično konotacijo.
Papeževa smrt prihaja v času, ko se Cerkev sooča z velikimi izzivi – tako notranjimi kot globalnimi.
Njegovo vodstvo je zaznamovalo obdobje prenove, dialoga in prizadevanj za bližino z običajnim človekom.
Umrl je v času, ko Cerkev praznuje novo življenje – in s tem morda pustil sporočilo o veri v vstajenje, upanju in prenovi.
Vatikan bo v prihodnjih dneh objavil podrobnosti o pogrebu in začetku konklava, na katerem bodo kardinali izbrali njegovega naslednika. Svet pa bo v tem času spremljal ne le protokol, temveč tudi globlji pomen tega zgodovinskega trenutka.
