Predstavitev knjige Muanisa Sinanovića: Vse luči

Muanis Sinanović (1989) je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig – novele, zbirke kratkih zgodb in romanov. Uveljavil se je tudi kot kritik. Leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec leta, leta 2021 pa kritiško sito za zbirko Krhke karavane, najboljšo leposlovno knjigo po izboru slovenskih literarnih kritikov. Leta 2022 je prejel še Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika. Uvrščen je v različne antologije, med drugim v antologijo slovenske poezije 20. in 21. stoletja Moj sosed na oblaku (Mein Nachbar auf der Wolke), ki je leta 2023 izšla pri založbi Hanser Verlag.

»Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela. Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Prav neizprosen dialog z lastno dušo, s svojimi nedoslednostmi, sprenevedavostmi in ja, hinavščino, daje izpovedovalcu vso pravico, da na tej svoji samoraziskovalni poti izstavi račun tudi svoji okolici, delokrogu, sorodnikom po življenjskih izbirah, ki jih danes strogo črti in premerja. Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.