Balada o trobenti in oblaku

O predstavi
Kdor ostane po vojni

Balada o trobenti in oblaku znotraj okvirne pripovedi o pisatelju pripoveduje zgodbo primorsko tolminske kmetije. Ta pripoved ni le zgodba o Jerneju Temnikarju, starem kmetu in njegovem junaštvu ampak o tem, kaj junaštvo prinese s seboj in kaj za njim ostane.

Prav zato je za razumevanje dela pomemben zunanji okvir – pripoved o pisatelju Majcnu, ki poskuša napisati zgodbo o junaku. Že na začetku izvemo, da je Temnikarjeva odprava na ubojstvo belogardistov, ki so se podali ubiti partizane, junaško dejanje. Tudi zgodbe o junakih so jasne. Ne osredotočajo se na dejstvo, ali bo junak uspel (če ne bi, potemtakem ne bi bil junak in o njem ne bi pisali), temveč razkrivajo kako in s katerimi izzivi se bo moral soočiti, preden bo na robu svojih zmožnosti vendarle dosegel svoj cilj. Temnikarju pešajo fizične moči, bori se z notranjimi dilemami, ali naj gre gazit v sneg in poskuša rešiti partizane ali naj ostane doma in dočaka (mirno) smrt. In se odloči oditi. S tem se zaveže smrti, ampak ne žrtvuje samo sebe. Redkokdo namreč živi tako izolirano, da ne bi v svoje žrtvovanje vede ali nevede potegnil še drugih. Žrtvuje tudi družino in celotno kmetijo. Nacifašisti se pridejo maščevati. Njihov prihod ni presenečenje za Temnikarja, v kolikor je sploh razmišljal o posledicah svoje odločitve, ne za bralce dela. Požig kraja (in ljudi), kot »povračilni ukrep« za neposredno ali posredno podporo partizanskemu gibanju, je bil znan vedenjski vzorec okupatorjev. Požig ni ne izjema in ne presenečenje, ampak pravilo in vnaprej vračunana mogoča posledica (vrednosti zločinov okupatorjev ne zmanjšuje, niti jih opravičuje).