nikki

nikki

 Berem komentarje, pa ne morem verjeti, kako in zakaj imamo samo mi probleme? No, saj hvala bogu, če je tako  Sem enkrat že menjala ruter, ker je bil problem v njem, vendar je takrat problem popolnoma drugačen..
Mi lahko poveste, kako pogosto resetirate celotno zadevo? 
Če pa imamo optiko ali vdsl, pa me preveč vprašate. Lahko se pozanimam, če je od tega toliko odvisno?

nikki

Do sedaj smo doma imeli T2, vendar s storitvijo nismo najbolj zadovoljni. Poleg stalnih izpadov interneta in s tem posledično TV je račun nanesel cifro nekaj pod 50 eur (telefon, internet, TV).
Ker bi radi nekaj prihranili, se bomo stacionarnemu telefonu odpovedali, morda pa bomo menjali tudi ponudnika. Koga mi priporočate, kdo ima najcenejšo ponudbo? Ker se na te tehnične stvari ne spoznam najbolje, prosim za bolj poljudne odgovore. 

nikki

 V sobotni prilogi Večera je Ervin Fritz napisal kolumno, pismo županu "Soboški teater gori postaviti". 

nikki

Takšna knjiga za mlade v OŠ ni primerna. Morda za srednješolce višjih letnikov, ki takšen besednjak vedo kritično ovrednotiti in se do njega primerno distancirati. Ne strinjam se z mišljenjem, da se bodo otroci s tako govorico prej ali slej srečali ali celo, da so s takim načinom komunikacije že itak obkroženi. Marginalizirane skupine in obskutne zgodbe kvalitetni avtorji vedo napisati na prefinjen način, brez kletvic. (Mi otroci s postaje ZOO) Ta avtor tega ni zmožen, zato se je odločil za neposreden način, ki je morda naletel na skrbno načrtovan odziv: ogorčenje javnosti, s čimer knjiga skrbno pridobiva na publiciteti.
Ob branju vseh teh polemik sem se spomnila na podobno temo prikazovanja nasilja v dnevno informativnih oddajah, kjer se nekateri zavzemajo za čim bolj neposredno prikazovanje 'resnice', spet drugi pa opozarjajo na neprimernost takih prizorov ipd. Vendar gre pri tem za bistveno razliko: v dnevno informativnih oddajah ciljna skupina niso otroci, mladostniki in drugič, pri dnevniku ne gre za literarno delo, ki naj bi spodbujalo k uporabi zdrave knjižne slovenščine. Kar tekmovanje za Cankarjevo priznanje (vsaj v mojih časih) je (bilo).
Lastnost prave umetnosti ni v neposrednosti ampak v prefinjenem načinu abstrakcije konkretnosti. Lep primer tega, kar po težkem dnevu s težavo povem, je fotka Roberta Cape, enega največjih vojnih fotografov, ki je namesto izmaličenih trupel delal takšne 'umetnine': http://www-tc.pbs.org/wnet/americanmasters/files/2008/08/capa_essay_01.jpg
Zame letošnja knjiga za Cankarjevo ni umetnost, ampak sramota. -Če knjige ne prenesejo, pa naj se letos odločijo za kakšno drugo tekmovanje, morda iz znanja matematike- ta odgovor pristojnega iz prispevka pa me je itak pustil brez besed. Taki naj bi učili mladine olike, primernega izražanja, obnašanja, morale? :) Škoda besed. 
Moj otrok takih knjig ne bo bral, če se bo v poznejših letih lotil pornografskih revij, pa bo njegova odločitev :) Da ga pa bodo učitelji metali v kletvice in opolzke prizore - lepo vas prosim! Nekdaj smo dobili okoli ušes od učitelja, če te je slišal kakšno takšno besedo na K ali P. Danes pa.. :) :)

nikki

 Prekmurci smo, gledano zgodovinsko, velikokrat bili 'tepeni', kar se nam pozna na značaju. Če prištejemo še vzorno versko vzgojo, dobiš nesamozavesten narod, ki številnih priložnosti, kljub temu, da včasih pa vendarle so, ne uvidi. Če pa že, jih ne upa razviti. Zaradi strahu, nekaj pa nažalost tudi zaradi pomanjkanja kapitala in splošnega pozitivizma. (Iz okolja, kjer mladi ljudje kljub želji ne morejo do zaposlitve, pretiranega optimizma v vsakem primeru ni za pričakovati) Poleg tega podjetniški duh ni nekaj, kar bi nam privzgojili. Veliko bolj blizu je miselnost, da se otrok vzgoji v 'dobrega človeka'. In to Prekmurci tudi smo - preveč dobri, zato nas izkoriščajo, zato prek nas določena smetana služi, zato se zadovoljimo z malim. Ne rečem, da je to apriori slabo, v kapitalističnem svetu pa ni žal najbolje.  
Vse skupaj je začaran krog..