Franc Gorza, kot ga ne poznate: Igral za Muro in Nafto, družini dal prednost pred profesionalizmom

Franc Gorza se je že od malih nog navduševal nad nogometom, katerega je igral tudi v Šalovcih, kjer obiskoval osnovno šolo. Na enem od turnirjev, ki je bil odigran v Veržeju je prvič opozoril nase. Za šolsko ekipo je kasneje igral skupaj z Bojanom Jančarjem in Štefanom Kozicem in se prebil vse do finala, ki je bil odigran za Bežigradom. Njihove poti pa so se nato za nekaj časa ločile, nogomet ni bil v prvem planu. Toda nedolgo za tem se je to spremenilo.

"Srednjo šolo sem obiskoval v Murski Soboti in en petek, ko sem se odpravljal proti internatu, da grem domov, so me opazili Jančar in ostali, s katerimi smo skupaj igrali v šolski ekipi. Pritekli so do mene in mi dejali, da naj grem z njimi odigrat tekmo v Lendavo, saj jih je bilo premalo. Prepričali so najprej mene, nato še trenerja in tako sem odigral prvo tekmo za Muro v mlajših selekcijah. Seveda so me 'švercali', igral sem na neko tretje ime, dosegel dva zadetka, Mura pa je v Lendavi premagala Nafto s 6 : 2," je s prvo od mnogih anekdot postregel Gorza.

Zaradi slabih ocen izpustil turnir

Že naslednji teden so se možje iz kluba ustavili pri njem v internatu in takoj za tem je začel trenirati za kadete. Kmalu je postal kapetan, a je moral eno najbolj zanimivih izkušenj v tistem obdobju izpustiti. Razlog? Ocene.

"Takrat smo igrali turnir štirih narodov, ki je bil odigran na Madžarskem. Jaz kot kapetan ekipe na turnir nisem smel, saj sem imel slabe ocene v šoli. Pri Muri je bil že takrat pomemben tudi šolski uspeh. V času tekme, sem bil na Fazaneriji in jokal".

Kaj hitro pa je prišla tudi priložnost za dokazovanje v članskem moštvu. Kot pravi, je leta 1978 prišlo na eni od Murinih tekem do vsesplošnega pretepa, tekma je bila prekinjena, kar nekaj igralcev pa je bilo suspendiranih. Črno-beli so tako morali tekmo v Trbovlju proti Rudarju odigrati tudi s pomočjo mladincev. Takrat sta prve minute v članskem nogometu dobila on in Jančar.

S prvo sezono članske ekipe pa je povezana še ena od anekdot. Tisto leto je igral za mladince in ker ob nedeljah ni bilo redne avtobusne linije, se je na tekmo iz Čepinec v Mursko Soboto pripeljal kar s kolesom. Na tisti tekmi je, kot pravi, zabil tudi zadetek, ravno ta gesta pa mu je kasneje prinesla nastop v članski ekipi.

"Šli smo na tekmo v Gorico. Večer pred tekmo je takratni trener Milivoj Gavrilović razložil taktiko in našteval igralce, ki bodo igrali. Ko je prišel do številke sedem je dejal, da bo na tem mestu igral nogometaš, ki je bil za Muro pripravljen narediti vse in povedal moje ime. Igral sem desno krilo in v 89. minuti tekme zadel vratnico. Na koncu smo izgubili z 1 : 0. Toda še dolgo po tej tekmi, ko sva se srečala z Gavrilovičem mi je dejal 'da si ti zabio v 89. minuti, bio bi najbolji igrač, a ja najbolji trener'. Rad se spominjam tistih časov".

Po letu dni odšel v Lendavo

V Murski Soboti je ostal zgolj leto dni. Stanko Maučec, prav tako nekdanji trener Mure je odšel v Lendavo in prevzel ekipo Nafte, med drugim pa s seboj odpeljal tudi Gorzo. Kot pravi, je takrat podpisal prvo pogodbo ter dobil službo in stanovanje. V Lendavi je igral dve leti, na enem od derbije z Muro pa sta tako on, kot Jančar dosegla avtogol.

"Derbiji Mure in Nafte so bili vedno nekaj posebnega. Na enem od teh sem si v prvem polčasu zabil avtogol, Jančar pa je preko celega igrišča pritekel do mene in se začel dreti 'Gorza, ti si naš'. V drugem polčasu je udarila karma in je Jančar prav tako dosegel gol v svojo mrežo, tekma pa se je končala z delitvijo točk".

Lahko bi igral v drugi jugoslovanski ligi

V času, ko je igral za Nafto, je moral služiti tudi vojaški rok. Po koncu se je vrnil v Nafto, kjer je odigral še pol leta, nato pa se je na prigovarjanje Zorana Crikvenčiča vrnil v Mursko Soboto, kjer je še tri leta igral za Muro. Najbolj atraktivno ponudbo je prejel leta 1983.

"Takrat sem dobil ponudbo Slovan Mavrice, če pridem k njim, saj so takrat igrali drugo jugoslovansko ligo. Če sem bil prej recimo polprofesionalec, bi potem postal profesionalni nogometaš. Klub je dejal, da bo poskrbel tudi za ženo, ji poiskal službo, a sva se na koncu odločila, da ostaneva v Prekmurju".

Nogomet je nato pri različnih klubih v Prekmurju in Avstriji igral do leta 1994, ko se je podal v trenerske vode. Ima namreč pro licenco za trenerja, ki jo je, zanimivo, opravljal skupaj z zdajšnjim selektorjem Matjažom Kekom. Med drugim je vodil Ormož, Ljutomer, Radence, Polano, Turnišče in Veržej. Ravno v času, ko je bil trener, pa bi lahko še drugič postal profesionalec.

"V službi sem dobil ultimat, da moram delati vse izmene, kar mi prej ni bilo potrebno, da sem lahko normalno treniral v klubu. Čez noč sem se moral odločiti, ali se s trenerstvom ukvarjati profesionalno ali ostati v službi. Preko znancev sem dobil ponudbo za vodenje mladincev Leobna v Avstriji. Šlo bi za profesionalno pogodbo, toda nekako sem se v tistem trenutku odločil za družino in ostal doma ter se začel ukvarjati s petjem".

Igranje za Muro je privilegij

Zgodb in anekdot, ki bi jih lahko povedal je še ogromno, za konec pa je postregel še z eno.

"Igrali smo v Izoli. Sodil je Arčon, če se dobro spomnim. Celotno srečanje je sodil v korist domačih in Štefanu Šavlu, ki je bil nekako vodja naše ekipe, je v enem trenutku prekipelo. Sodnika je zgrabil za vrat, ga udaril in prišlo je do pretepa, v katerem smo komaj odnesli celo kožo. Po poti nazaj je v vozilu vladala popolna tišina, ki pa jo je naš Pišta tam nekje pri Črnem Kalu končal. Bil je naš vodja, sedel je naprej in se obrnil nazaj proti nam in povedal samo 'Pojge, mogo san ga'. Vsi smo se smejali, zanj pa je bil to, kakor koli se sliši čudno, morda celo prelomen dogodek kariere. V Sloveniji je dobil prepoved igranja kar nekaj časa, zato se je odpravil v Avstrijo in tam naredil uspešno kariero," zaključi Gorza.

Kot pravi, se na Fazanerijo vedno rad vrača, če mu čas le dopušča, ne zamudi skorajda nobene domače tekme. Za konec doda, daj igranje za Muro bilo in vedno bo, privilegij.