Vladimir Mićković je soustanovitelj Kuche, zelo opevane veganske restavracije v Ljubljani, sedaj pa je Mićković spregovoril o težavah, ki so jih gostinci deležni v času epidemije koronavirusa.
»Odkar je virus potolkel gostinstvo, nisem zaznal realne diskusije o črnosti situacije, v kateri se nahajamo. Občutek imam, da ker Ehrana in Wolt pridno dostavljata, da živimo v lažnem občutku, da je v naši industriji vse v redu. Borbenost gostincev in članki o pozitivnih zgodbah individualcev pa ta občutek le še poglabljajo. Ampak ni vse v redu. V bistvu je grozljivo.« S temi besedami začenja svoj javno dostopni zapis cenjeni slovenski gostinec Vladimir Mićković.
Pravi, da so v njihovi restavraciji Kucha že v prvem mesecu izgubili tretjino ekipe, v naslednjem še drugo tretjino. »Preostali že dva meseca delamo zastonj, ker gre ves denar za pokrivanje davkov in tekočih fiksnih stroškov,« nadaljuje in pove, da tudi stroškov niso zmožni pokrivati, zaradi česar so si nakopali 60 tisoč dolga.
Dostave in odprte terase ne bodo rešile ničesar
»Dostava na dom je v redu, če imaš zraven normalen promet. Glede na to, da dostavljavci poberejo 30-odstotno maržo, ni potrebna diploma iz posla, da razumemo, da to ni vzdržno,« dodaja Mićković in se pri tem obregne ob velikana Ehrano in Wolt, za katera pravi, da sta dober način, da v teh težkih časih ostaneta v ospredju.
Soustvarjalec Kuche nadaljuje, da moramo razumeti, da če gostinec nima svojih kapacitet 80 odstotno zapolnjenih, ne more dolgo preživeti, pri čemer sledi tudi dejstvo, da nimajo vsi gostinci svojih teras.
»Tisti, ki jih imajo, je vprašanje, koliko so velike. Recimo, da so v povprečju nekje 30 do 50 odstotkov velikosti gostinskega obrata. To pomeni, da lahko ob dobrih dnevih pričakujemo največ polovičen promet. Ob istih fiksnih stroških seveda. Ker vreme ni vedno idealno za posedanje na terasah je tudi promet, ki ga s terasami lahko delamo, labilen. Recimo, da je dež. Ekipa je na mestih, ljudi pa ni,« poudarja Mićković.
Preden se stanje vrne nazaj v normalo, bo trajalo
»Projekcije strokovnjakov so različne, ampak rdeča nit je: dolgo bo trajalo, preden bo gostinstvo nazaj tam kjer je bilo. Verjetno kakšno leto. Kdo ve? Nihče ne ve kaj nas čaka,« nadaljuje Mićković.
Pravi, da se boji, da vlada meni, da so z otvoritvijo teras že nazaj v normalnem stanju in da resnično dvomi, da bodo kompleksnost gostinskega posla granularno analizirali.
»Veste, na kaj pa virus ne vpliva? Na stroške. Na najemnino. Vse spoštovanje tistim najemodajalcem, ki so oprostili kak mesec ali dva svojim najemnikom. A tudi oni bodo potrebovali denar. Realnost počasi prodira skozi iluzijo univerzalne solidarnosti. In kaj bo potem, ko bo eno leto skoraj celotna panoga obratovala z istimi stroški in bistveno manjšim prometom?« se sprašuje Mićković.
Trenuten koronapaket je za gostince neuporaben
»Tudi, če bi bili upravičeni do pomoči, država pričakuje, da bomo plače svojim zaposlenim zalagali. Potem nekoč, ko se zmenijo, kako in kaj, nam bodo pa odstotek tega vrnili. Morda vlada sklepa, da naši zaposleni, kot pri večjih podjetjih, lahko pridno delajo od doma in da je promet pač 'malo padel',« piše že omenjeni gostinec.
Dodaja, da je najhujši občutek negotovost in nesposobnost lastni ekipi povedati, kaj jih čaka. »Ko nam je en mesec nazaj začelo zmanjkovati denarja ... Težko vam opišem občutek obupa in moralne pokapanosti. Težko opišem razkroj človeške narave, ko preživetveni nagoni prevzamejo um,« še dodaja Vladimir Mićković.
Za konec še poudari, da lahko v upanju na poslušna ušesa le ponudi svoje ideje, vendar samo na podlagi lastne izkušnje.
»Želel bi si, da bi lahko čimveč gostincev storilo isto in svojo izkušnjo delilo z odgovornimi organi. Tukaj smo in naš čas se izteka. Dajmo kaj narediti,« zaključuje Mićković.
