Zaradi primera smrti 65-letnice napovedali nadzor v zdravstvenem domu

Zadnje čase sem slišala veliikooo negativnih stvari v vezi našega zdravstva.
Ni mi šlo v "račun", zakaj imajo ljudje takšno negativno mnenje, saj v svoji bližnji okolici ne poznam nikogar, ki bi imel kakšno zares neprijetno izkušnjo.
A zmeraj se najde nekdo, ki ima kaj slabega povedati o zdravniku, ki ga je obravnaval na kakšnem pregledu ali pa o medicinskem osebju, ki menda vsak dan vstaja z "levo nogo".
Zaradi tega sem se odločila, da zapišem naslednjo izkušnjo.
In srčno želim in prosim,da jo podelite v čim večjem številu.
Zakaj?
Da jo bodo prebrali VSI ljudje, ki so tisti dan bili na Urgenci.
Tako pacienti kot tudi zdravstveni delavci.
Naj se širi dobro🙏🤗.
Nekaj časa nazaj sem bila (kot spremljevalka) na Urgenci.
Naj povem, da ni šlo za zivljenjsko ogrožujoče stanje.
Kljub temu, da je bila čakalnica zasedena do zadnjega kotička, je bila obravnava hitra in strokovna.
Diplomirana medicinska sestra v sprejemni sobi je z izjemno profesionalnostjo in empatijo zapisovala vse podatke pacienta in ukrepala TAKOJ!
Vmes je še pomagala nepokretni gospe, ki so jo pripeljali reševalci.In se opravičila, ker je malce dlje trajalo.
Zdravnik je izjemno natančno in strokovno opravil pregled in ravnal tako, kot da je oseba njegov osebni pacient.
Med čakanjem na izvide je 2x prišel v čakalnico in sproti obveščal na katere laboratorijske izvide še čaka.
Ob koncu obravnave je bil izjemno vesel, da so bili vsi izvidi ok in da smo lahko odšli domov.
Pospremljeni smo bili z besedami: " Hvala Bogu da je vse dobro in prav je, da ste danes prišli. Zato smo tukaj, da pomagamo".
Medicinska sestra in kasneje zdravstveni tehnik, ki sta pacientu odvzela kri in nastavila infuzijo, sta bila empatična in izjemno prijazna.
In ob odhodu dejala, ali še karkoli potrebujemo.
Res je, da obravnava trajala slabih 5 ur, a nismo imeli občutka, da smo zgolj številka in da je pacient komu odveč.
Med čakanjem sem imela čas in sem samo tiho opazovala....
Slučajno sem sedela nasproti sprejemnega okenca in tako nehote marsikaj slišala.
Ljudje so prihajali na urgenco ker...
10 dni nazaj sem padel in me boli gleženj.
Imam zamašen nos in boli me grlo.
Otroka boli trebušček.
Padel sem s kolesom.Kdaj pa?Hm..recimo tri dni nazaj.
To je samo nekaj primerov...
Hkrati pa so ves čas prihajala reševalna vozila.
In mlado zdravstveno osebje, ki je te ljudi pripeljalo, je bilo izjemno prijazno do pacientov.
Tako velike mere sočutja že res dooooolgoo nisem videla.
Ne morem vsega zapisati, včasih se tudi ne da zajeti videnega...
Z eno besedo HVALA.
Vsem zaposlenim na URGENCI in vsem REŠEVALCEM, ki sem jih tisti dan videla (in tudi drugim).
Ljudje, z velikim srcem❤️.
In HVALA ker opravljate delo, ki ga zaradi slabe plače marsikdo noče.
Bodimo hvaležni za to,kar imamo.

Kot mama – Tale stran je namenjena staršem, pa bom tokrat, ob stavki, še jaz pisala kot mama. Moja sinova sta sicer že odrasla, večno bom hvaležna življenju zanju❤. Kadar koli pomislim na vse ure, ko sem bila preveč v službi in ne z njima, me stisne pri srcu. Rojena sta bila vsega 16 mesecev drug za drugim in ko je mlajši dopolnil 3 leta, sem morala začeti z dežurstvi. Nihče me ni vprašal ali hočem ali nočem. V našem zdravstvenem domu je to pomenilo ( v dobrih časih, ko nas je bilo za dežuranje vsaj približno dosti ) 2 noči na mesec in štiri 24 – urne nedelje in štiri 12 urne na leto. To je zneslo v dobrih časih več kot 30 noči na leto zdoma ( v slabih časih, ko nas je dežuralo manj, pa še precej več )…Kakšno bi bilo mnenje o mami, ki bi si to privoščila iz kakih drugih razlogov? Enkrat so mi izračunali večletno povprečje delovnih ur -230 do 240 ur na mesec. Dežuram ob vikendih še vedno, čeprav mi ne bi bilo treba in ne zaradi denarja…Dežuram ker nas je premalo in ker to rada počnem. Vem, da tako katera od družin mojih kolegov lahko preživi vsaj kak dan več skupaj… Pa odsotnost zaradi nege…ob gorah bolniških listkov za otroke drugih, ki jih napišem, sem bila sama za oba odsotna kolikor vem le en teden…Saj sta bila na srečo le malokrat bolna, pa nikoli nista bila sama, pa vendar…tudi moja otroka sta si zaslužila mamico ob bolezni. Če bi lahko, bi to danes zagotovo storila drugače. Ta nasvet od mene slišijo tudi mlajši kolegi… Vem, da je za vas pomembno, da smo tu za vaše otroke, ampak tudi mi imamo svoje otroke neskončno radi. Čas, ko nismo z njimi, bo tudi za nas spolzel mimo in ga ne bo več nazaj…Velja za vse starše, za vse otroke…Tega ne pišem zaradi sebe, ampak, da bi razumeli, da naše zdravništvo ni nekaj bogatih posameznikov, naše zdravništvo je vojska zdravnikov, ki po večini dela preveč ( večina zdravnikov so ženske ), podobno kot sem napisala sama, bi jih najbrž lahko napisala večina. Zelo, zelo rada imam svoje delo, zelo, zelo rada imam vaše otroke, samo moji zato ne bi smeli biti prikrajšani. Vsi smo na istem bregu.. ni različnih bregov… Hvaležna Primož in Andrej, da sta ❤❤

Ko kličeš na 112 te najprej vprašajo po starosti in če je oseba stara čez 60 se začnejo izgovori, če pa gre za še starejšega pa dobesedno doživiš vso človeško ignoranco. Doživel na lastni koži pred leti. Da o tem kako se je doktor obnašal v bolnišnici sploh ne govorim. Sramota, počasi bomo morali do 70 leta, po 60 te pa doktor več ne bo hotel pogledati, pa avta ne boš smel voziti, razen če boš na nekaj let delal zdravniške preglede in jih drago plačeval. Ni jim pa problem vzeti našega denarja in nam prodajati pravljic.