Pred 125 leti se je rodil legendarni slovenski telovadec Leon Štukelj

Prihodnje leto bo minilo sto let od olimpijskih iger v Parizu, kjer je Štukelj osvojil prvo zlato slovensko olimpijsko medaljo, prav francoska prestolnica pa bo leta 2024 ponovno gostila olimpijske boje.

Med drugim je Štukelj dve od svojih treh zlatih olimpijskih medalj osvojil pred 99 leti v Parizu (mnogoboj in drog), tretjo pa leta 1928 v Amsterdamu (krogi). Skupaj je zbral šest olimpijskih medalj, še dve srebrni in eno bronasto. Ko je v Berlinu leta 1936 osvojil srebrno medaljo na krogih, je bil star že 38 let.

Po izjemni športni poti je prejel številna priznanja, leta 1984 tudi olimpijski red Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok). Leta 1997 je bil sprejet v Mednarodni gimnastični hram slavnih. V izboru Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je bil leta 2000 razglašen za najboljšega slovenskega športnika stoletja, leta 2011 pa je bil skupaj drugo gimnastično legendo Mirom Cerarjem kot prvi umeščen v Hram športnih junakov.

V starejših letih je bil pomemben glasnik mlade samostojne slovenske države po vsem svetu in je bil tudi skupaj s Cerarjem edini posameznik, ki je podpisal slovensko olimpijsko listino ter s tem sodeloval pri ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije.

Leta 1996, ko je bil star 98 let, je navdušil ves svet, ko je s poskočnim korakom prišel na oder na slovesnem odprtju olimpijskih iger v Atlanti, navihano mahajoč s čepico, ter se pridružil največjim svetovnim športnim legendam. Z gesto in velikim nasmehom ga je v častni loži pozdravil takratni predsednik ZDA Bill Clinton.

Vrhunec njegovega zadnjega življenjskega obdobja je bilo praznovanje stoletnice v rojstnem Novem mestu, kjer so mu pripravili gimnastično akademijo Ave, Triumphator, katere gost je bil tudi tedanji predsednik Moka Juan Antonio Samaranch.

Družino si je ustvaril v Mariboru, kjer je preživel večino svojega življenja. Kot najstarejši tedaj živeči dobitnik zlatega olimpijskega odličja na svetu je umrl le štiri dni pred svojim 101. rojstnim dnevom.

Njegovi športni uspehi in življenjska zgodba so tudi pozneje ostali živi v nacionalnem spominu. Na osrednji slovesnosti Štukljevega leta v Olimpijskem vadbenem centru v Češči vasi pri Novem mestu z naslovom »Iz roda v rod duh išče svojo pot« so se govorniki spomnili na 120-letnico rojstva »ene od korenin in dela našega narodnega izročila« ter se mu opravičili za »krivice, ki so mu bile v delu življenja storjene.«

Štukelj o dogodkih med drugo svetovno vojno in povojnih letih ni želel veliko govoriti. Po vojni je bil mesec dni zaprt, ker so mu očitali, da je nagovarjal oficirje, da bi stopili v belo gardo. Bil je oproščen, vendar odtlej sodniške službe ni mogel več opravljati. Šele leta 1952 je dobil službo, ki je zahtevala pravno izobrazbo, zaposlil se je pri mariborski gospodarski zbornici. Po ukinitvi zbornice leta 1965 je odšel v pokoj, vendar pa je pravnemu delu ostal zvest do 80. leta starosti.

Odnos pravnika in velikega slovenskega telovadca z nekdanjo oblastjo je tudi glavna tema knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, ki so jo avtorji predstavili sredi januarja 2020. Kot je na predstavitvi pojasnila publicistka in soavtorica knjige Alenka Puhar, je jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba Ozna Štuklja označila za modro gardo in belogardista. A po njenih besedah »nobena od teh dveh trditev ni točna. Štukelj je vso vojno preživel kot izrazito nevtralna oseba«.

V Novem mestu pa so ob zaključku razstave Leon 120, ki so jo v Dolenjskem muzeju pripravili ob 120-letnici rojstva, 21. novembra pred štirimi leti podpisali donatorsko pogodbo o prenosu in hranjenju njegove zapuščine. Dolenjski muzej je s pogodbo postal lastnik in skrbnik skoraj 3300 fotografij, nekaj več kot 800 dokumentov in druge dokumentacije ter nekaj več kot 600 predmetov iz Štukljeve stoletne zapuščine.