Samo Zver, zdravnik z veliko začetnico, ki se tudi sam spopada z boleznijo: Vsak je gospodar svojega življenja

Profesor doktor Samo Zver je rojen Ljubljančan, njegov oče pa je iz Bratonec, kamor je kolesaril iz Ljubljane na kosilo.

»Ja, po navadi po dežurstvu. Ob osmih sem šel iz kliničnega centra in sem bil ob treh tukaj. Je šlo kar hitro,« pojasni Zver.

Odraščal je za Bežigradom. V srednji šoli je iz osnovnošolskega odličnjaka prišel na nezadostne ali zadostne ocene. »Že v osnovni šoli sem imel manj primerno vedenje. Vedno sem bil jezikav, odrezav, nisem delal kakšnih nesramnosti, sem pa bil predrzen,« pove Zver. 

Odločil se je za študij medicine, danes je vodja Oddelka za hematologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
 

Ne bere člankov o Parkinsonovi bolezni

Profesor Zver se tudi sam sooča z obolenjem – Parkinsonovo boleznijo. Ne bere člankov o Parkinsonovi bolezni, ker zaupa kolegom zdravnikom in se ne vmešava v njihovo stroko. 

»Imamo 200 različnih kamenčkov, ki so lahko tukaj, zgoraj, spodaj, levo, desno in imaš čisto drugačno prognozo. Jaz vidim stvar celostno, ker imam izkušnje.

Če pa si prebereš sam zase, pa ne veš, kateri kamenček v tistem mozaiku, ki se ji reče bolezen, si ti. To je tisto, kar ljudje ne vedo in podobno je s Parkinsonovo boleznijo. To je moja bolezen. Ima tisoč in en obraz in kam dati sebe?,« doda Zver.

Vsak človek je direktor samega sebe in svojega zdravja

Samo Zver je predan svojim pacientom. Vedno ima polno ambulanto in se zaveda, da se ne more z nekom, ki ima resno bolezen pogovarjati pol ure ali eno uro.

Jim pa vedno da svoj telefon in se dogovori, da ga lahko pokličejo: »Tako to gre. Se dobimo, zmenimo in pogovorimo, ker jaz mislim, da je vsak človek direktor samega sebe in svojega zdravja.

Jaz si ne morem lastiti pravico vedeti več kot bolnik o njegovem stanju, mu ne povedati, kaj jaz mislim, da je za njega najboljše. Naj nekoga dam ne kemoterapijo ali transplantacijo brez pogovora? Zakaj? Saj nisem jaz glavni, saj se ne gre zame.«
 

Je zdravnik za ljudi

Na vprašanje, če članki, referati in akademska slava na nek način sooblikujejo dobrega zdravnika, odgovori: »Je neka dodatna dimenzija, ampak odličen zdravnik si lahko tudi brez tega. Jaz sem recimo po duši precej bolj klinični zdravnik, se pravi zdravnik za ljudi kot učitelj ali akademik, čeprav sem tudi to nekako postal.«

Vedno je rad pisal, tudi tuje članke. Tudi zdaj rad napiše kaj za kakšne naše časopise. Njegova partnerka, novinarka Sara Volčič prebere njegova dela in jih izostri, vendar je zapisano njegova pamet, njegovo razmišljanje.

Vedno pove tisto, kar ima na jeziku

Bolniki so bili na hematološkem oddelku v izredno slabih razmerah, na kar so začeli opozarjati že leta 2005: »Jaz sem bil od nekdaj tak, da sem povedal tisto, kar sem imel na jeziku.

Pri meni je tako, to kar slišiš, to kar vidiš, to dobiš. In jaz sem bil vedno oster in sem sem izpostavil eno parkrat, da je postalo medijsko odzivno, ker mi je bilo jasno, da je to edini način, da pridemo naprej.«

»Ni se mi težko izpostaviti in grem naprej. In smo uspeli spraviti nekje v zavest slovenske družbe, da ta svinjak, v katerem smo bili, da tam ne more biti nihče več,« pojasni. Leta 2014 se je nato hematološki oddelek preselil v novo stavbo.
 

Z združenjem L&L so zbrali denar za napravo CAR-T

Z akcijo zbiranja denarja za nakup naprav za CAR-t celično zdravljenje bolnikov s krvnimi raki, so z združenjem L&L, pod vodstvom direktorice Kristine Modic zbrali skoraj milijon osemsto evrov. 

Z napravami vzamejo bolnikove limfocite in jih poskušajo naučiti spoznavati antigene rakavih celic v njegovem telesu. Na ta način želijo rešiti čim več življenj obolelih in razvijati napredno celično zdravljenje na Slovenskem.

V okviru projekta sodelujejo z mnogimi uglednimi strokovnjaki in institucijami, kot so profesor Matjaž Sever, Inštitut za mikrobiologijo, profesor Dragan Petrovec, zdravnik Alojz Ihan ter Kemijski inštitut s profesorjem Romanom Jeralo.

»Vrhunski projekti gredo točno tako. In pri nas v Sloveniji se znanost velikokrat ne pojmuje tako. Malo nas je, nas je dva milijona. In pri eni taki stvari, kot je to, mora biti zraven vsak, ki lahko kaj pripomore.

In meni je čast delati s takimi ljudmi, ki so top strokovnjaki. In moral bi biti nor, če jih ne bi želel vključiti, jih prositi za sodelovanje in ne vzeti njihove pripravljenosti.«, pojasni Zver.

S Kristino Modic sta postala Državljana Evrope 2021

Lani sta s Kristino Modic prejela prestižno nagrado Državljan Evrope, saj je bil prepoznan anganžma, ki presega okvire poslanstva, ki ga nekdo opravlja. Na vprašanje, kaj ta nagrada pomeni, Zver pojasni:

»To pomeni, da se mi mogoče odprejo kakšna vrata. To pa je tudi vse. Pa da mi to nekdo omeni, tako kot zdaj vi. Drugače pa nič.
Saj je lepo, jaz ne delam za nagrade.

Nikoli ne delam za nagrade. Enostavno nisem tak, ampak je lepo na nek način, da te nekdo vidi, da te opazi in reče, mogoče pa vseeno ta človek nekaj dela, kar mu mogoče ne bi bilo treba. Pa naredi zato, ker misli, da je prav.«