Marija Sreš je v knjigi zbrala in zapisala ljudske pripovedke indijske plemenske združbe Dungri Garasijcev iz plemenske skupine Bhil, ki naseljuje sever indijske dežele Gudžarat, kamor je gospa Marija kot misijonarka prišla leta 1971. Kot je opozorila gospa Sreš, sicer diplomantka gudžaratske književnosti, je osnovo teh zgodb, ki jih uvaja mit o zlati dobi in potopu, večinoma predstavljal desetvrstični zapis ustno pripovedovanih zgodb omenjenih staroselcev.
Način življenja le-teh danes poleg globalizacije najbolj ogroža suša, saj na severu Gudžarata ni deževalo že dvajset let, zaradi česar so moški prisiljeni zapuščati domove v iskanju dela, ženske pa doma iskati možne poti do zaslužka. Pomen izobraževanja in opismenjevanja je v takih okoliščinah neprecenljiv, ker se poleg težav z zaposlitvijo oz. plačanim delom na vseh ravneh pojavlja goljufanje nepismenih ljudi: gospa Sreš je omenila primer ženske, ki je imela v pogodbi o plačilu za pomoč pri gradnji ceste kot prejemnika zaslužka navedeno županovo ženo, zaradi česar je ves zaslužek romal v žepe ženske, ki zanj ni niti s prstom mignila…
Kot staroselce Sreševa označuje večinoma animistične plemenske skupnosti, ki glede na mainstream indijske družbe živijo neko vzporedno življenje, ki se je skozi tisočletja komajda kaj spremenilo, z globalizacijo recimo tako, da sedaj ženske nosijo sintetične sarije namesto bombažnih, pa tudi tako, da je stopnja pismenosti plemenske združbe, s katero je gospa Marija živela od leta 1976, glede na tedaj ničelno danes približno dvajsetodstotna. Zadnjih deset let si Marija Sreš za izboljšanje položaja indijskih žensk in širjenje evangelija prizadeva v Mumbaju.
