Josip Rotar: Ponujamo svobodno komunikacijo

Civilna iniciativa za nenasilno komunikacijo je v petek, 22. septembra, pripravila manifestacijo špegl fest, na kateri je sodelovalo okoli 40 aktivistov. Po shodu smo se pogovarjali s pobudnikom akcije Josipom Rotarjem. Josip je sicer novinar Radia Marš, dopisnik Večerove Sobotne priloge, študent gradbeništva in član mnogoterih globalnih gibanj, kot sta Njetwork in Euro may day.

Kaj je narobe s počastitvijo 15. obletnice osamosvojitve Slovenije v tej obliki?

Narobe je, da se prikazuje orožje in vzbuja militarizacija družbe. Sami pa vemo, da je Slovenija danes angažirana v veliko mirovnih akcijah v svetu. Opozarjamo na to globalno vojno in mislimo, da so preventivne akcije zgrešene in je potrebno vzpostaviti nov koncept varnosti.

Kakšne alternative torej ponuja špegl fest?

Največje orožje tukaj zbranih je komunikacija na drugačni osnovi. Tudi oni ponujajo tehnologije komunikacije, ampak jo oni imajo pod monopolom preko Microsofta in drugih. Mi pa ponujamo svobodno komunikacijo. Sicer pa sta komunikacija in mreženje zame dobri alternativi.

Lani je potekal dvodnevni vojaški sejem. Letos pa so bile organizirane okrogla miza, delavnice in razstava orožja. Je to za vaše gibanje kak korak naprej glede na lansko leto?

Tako ali tako so obljubili, da bo vojaški sejem bienalni. Letos so naredili samo razstavo in ostale aktivnosti. A zame je vse isto. Za tem je še vedno ista logika. Gre za spopad dveh simboličnih stališč. Ni važno, ali sta tu dva tanka ali jih je petdeset. Iz nerazvite in neperspektivne regije še vedno novačijo mlade ljudi v vojsko. Kmalu se lahko zgodi, da bodo ti, ki so bili tukaj na predstavitvi orožja, šli na neko mednarodno misijo. Vrnili pa se bodo v krstah.

Kako si zadovoljen z obiskom in s potekom manifestacije?

Z obiskom in s potekom sem zadovoljen. Kot sem povedal, gre za simbolično stvar in četudi nas je na cesti samo petdeset, smo prikazali realnost. S tem smo povedali, da smo tu. če nas ne bi bilo, se o nas ne bi pisalo, nas ljudje ne bi opazili. Zato je pomembno, da smo tukaj.

Se ti ne zdi, da so vrednote, ko je recimo svetovni mir, preabstraktne za domače okolje. Bi morali konkretne cilje bolj usmeriti na lokalno okolje?

Res je. Mogoče vidim napredek v tem, da smo se letos bolj povezali z lokalnim okoljem, občino, podjetniško razvojno agencijo, osnovno šolo, raznimi drugimi subjekti in društvi. Letos gre bolj za utrjevanje pozicije.

Na lanskem špegl festu je s strani ministra Erjavca bila podana tudi tista famozna obljuba, ki jo je kasneje prelomil. Tvoj komentar?

To je njegova stvar. S takšnimi se sploh nimamo kaj pogovarjati, saj mi delujemo po drugačnih principih. Minister je predstavnik države, ki je podpisala vilensko izjavo in je s tem del imperialne vojske. Mi smo pa preprosti ljudje. Ima ministrsko plačo, mi se pa moramo preživljati iz dneva v dan. Naši mladi fantje hodijo na Zavod za zaposlovanje ali pa delajo za 450 tolarjev na uro v goricah, marsikdo ima še študijske obveznosti.

Koliko so sploh lahko takšne iniciative uspešne?

Hm, dobro vprašanje. Vsekakor smo šele na začetku in se še učimo. V Sloveniji takšna gibanja še niso tako razvita. Na eni strani imamo instrumentalizirane subjekte, na drugi strani pa imamo aktiviste, ki odpirajo vprašanja. Res imamo številne humanitarne organizacije, varuha človekovih pravic. Vendar se oni k reševanju problemov angažirajo šele na neki določeni stopnji. Do te določene stopnje pa morajo stvar spraviti aktivisti, saj oni sami ne odpirajo problemov. Zelo se zgledujem po italijanskem primeru socialnih centrov, kjer se kontinuiteta opazi. Ko gredo na demonstracije, nekaj tudi dosežejo. V socialnih centrih ponujajo ljudem neko alternativo, da se lahko organizirajo in družijo. Pri nas je to mogoče začelo delovati šele v zadnjem letu z zasedbo tovarne Rog. Novi koncepti se ustvarjajo zelo počasi in nisem še zadovoljen z razvojem. Je pa res, da je Slovenija majhna država in so ljudje dokaj apolitični napram Italiji ali Franciji. Tam je 60 let parlamentarne demokracije. No, ne pravim, da je parlamentarna demokracija zaslužna za to. Ampak je to zasluga ljudi, ki se ob nedeljskem kosilu pogovarjajo o politiki in se konstruktivno kregajo. Pri nas pa tega ni. Pri nas rečejo, da je politik samo tisti, ki je v parlamentu. Ni res. Jaz sem politik, ampak politik na ulici in v mojem lokalnem okolju. Nisem pa politik preko nobene institucije, stranke, sindikata. To pa zato, ker vem, da je moj manevrski prostor tako širši.

Slovenija za obrambni proračun namenja 1,7 bruto domačega proizvoda. Se ti zdi to preveč?

Da, zdi se mi preveč. Lani smo za ceno ene puške organizirali festival. Tukaj pa je veliko tankov in pušk. V Sloveniji bi recimo lahko že zdavnaj naredili pediatrično kliniko ali pa zgradili veliko socialnih stanovanj, pocenili bi javni prevoz. Veliko javnih servisov bi se lahko vzpostavilo. Ampak na žalost še vedno gre veliko denarja za represijo.