Zoran Furman se je z vlakom podal na pot po Trans-sibirski železnici od Moskve do Pekinga. Svojo zgodbo je strnil v dobro uro dolgo potopisno predavanje, ki ga je predstavil v murskosoboški knjižnici.
Kako dolgočasna je lahko vožnja z vlakom se verjetno zavedajo prav vsi, ki so se že kdaj z vlakom podali na pot iz Murske Sobote v Ljubljano. Vsekakor pa to ne velja za pot z vlakom po najdaljši železniški poti na svetu - Trans-sibirski železnici. Na tako pot se je pred dobrima dvema letoma in pol podal Zoran Furman, ki je doživetja s svojega dva in pol meseca dolgega popotovanja strnil v dobro uro trajajoče potopisno predavanje, ki si ga je v dvorani murskosoboške knjižnice ogledalo okoli 40 obiskovalcev.
Zoran, ki je v življenju prepotoval že kar nekaj zanimivih in oddaljenih dežel, je potovanje s Trans-sibirsko železnico načrtoval kar nekaj let preden se je na pot tudi dejansko podal. Najdaljša trasa železnice, ki je dolga 9.259 km, sicer vodi od Moskve do mesta Vladivostok na pacifiški obali, sam pa se je odločil za 7.865 km dolgo traso, ki vodi skozi Mongolijo ter se konča v Pekingu.
Pot je začel v ruski prestolnici Moskvi, kjer je po nekaj dneh potepanja po mestu sedel na vlak, na katerem je nato preživel dobrih pet dni. Z znancem, ki ga je spoznal na enem izmed prejšnjih potovanj, sta na vlaku kar hitro spoznala zabave željne sopotnike, s katerimi so si skupaj popestrili potovanje. Čas so si krajšali s petjem in kitaro, seveda ob pomoči tradicionalne ruske pijače, ki povezuje ljudi - vodke.
Prvi daljši postanek sta si privoščila v mongolijski prestolnici Ulaan-Bator, kjer se je v času njunega prihoda ravno začenjal festival Naadam, ki velja za največjo in najpomembnejšo prireditev v Mongoliji. Preostali čas v Mongoliji sta preživela na potepanju z džipom po prostranstvih države in si med drugim ogledala tudi popolni sončni mrk, ki je takrat bil viden nad Mongolijo.
Mongolija je sicer dežela, ki je približno 77-krat večja od Slovenije in ima vsega skupaj nekaj manj kot 3 milijone prebivalcev. Približno tretjina jih živi v glavnem mestu, medtem ko je večina prebivalcev nomadov.
Po približno mesecu dni sta zopet vkrcala na vlak in pot nadaljevala proti Pekingu. Preden vlak prečka mejo, je potrebno vagonom zamenjati podvozje, saj ima železnica v Rusiji in Mongoliji drugačno širino tirov kot na Kitajskem. V Peking sta prispela ravno v času poletnih olimpijskih iger, kar je njuno potovanje še dodatno popestrilo in seveda tudi podražilo. Pot sta z vlakom in avtobusi nadaljevala še naprej po Kitajski ter poskušala obiskati tudi Tibet, vendar jima zaradi takrat zaostrenih razmer to ni uspelo.
Kljub temu, da je Zoran potoval po vzhodnih deželah, kjer so cene živil, transporta in bivališč nižje kot na zahodu, ga je približno dvo in pol meseca trajajoče potovanje stalo okoli 3.500 evrov. Sama vozovnica za vlak je stala približno 280 evrov, medtem ko je mesec potepanja po Mongoliji njegovo denarnico olajšalo za približno 800 evrov. Dobršen del stroškov predstavljajo tudi letalske karte in pa seveda pridobitev vizumov.
