V prihodnjih dveh desetletjih se bo število obolelih z rakom prostate v svetu podvojilo, predvsem v revnejših državah zaradi pričakovanega staranja prebivalstva, ugotavlja objavljena študija v medicinski reviji Lancet.
Avtorji študije, ki so ugotovitve pridobili na podlagi podatkov o demografskih spremembah in pričakovanem podaljšanju pričakovane življenjske dobe, ocenjujejo, da bo število novih primerov raka prostate na letni ravni naraslo z 1,4 milijona v letu 2020 na 2,9 milijona do leta 2040.
Strokovnjaki porast pripisujejo podaljšanju pričakovane življenjske dobe in spremembam starostne piramide v svetu.
Rak prostate je najpogostejši rak pri moških v 112 državah in predstavlja kar 15 odstotkov vseh rakov pri njih. Večinoma zbolevajo starejši od 50 let, s starostjo pa se njegova pojavnost močno povečuje.
Avtorji študije, strokovnjaki z različnih področij v komisiji revije Lancet, ugotavljajo, da se bo s podaljšanjem pričakovane življenjske dobe v revnejših državah in državah v razvoju, ki pri tem že sedaj delno dohitevajo razvite države, povečalo tudi število obolelih z rakom prostate.
Zelo pomembno zgodnejše diagnosticiranje
Poudarjajo, da porasta ne bo mogoče preprečiti samo s spremembami življenjskega sloga ali politikami javnega zdravstva tako kot na primer pri pljučnem raku ali srčno-žilnih boleznih, zato bodo morale vlade pripraviti strategije za soočenje s tem problemom.
Dednim dejavnikom tveganja za rak prostate se je namreč veliko težje izogniti kot na primer kajenju pri pljučnem raku. Ugotovljena je bila samo povezava s prekomerno telesno težo, še vedno pa ni znano, ali obstaja vzročno-posledična povezava, navaja francoska tiskovna agencija AFP.
Avtorji študije kljub temu menijo, da je mogoče z različnimi ukrepi omejiti naraščanje raka prostate. Med drugim priporočajo, da si v revnejših državah prizadevajo za zgodnejše diagnosticiranje, saj ga pogosto odkrijejo prepozno, da bi lahko učinkovito ukrepali.
Rak prostate sicer napreduje zelo počasi. Od nastanka bolezni do kliničnih znakov mine v povprečju od devet do 17 let, do pojava oddaljenih zasevkov pa nadaljnjih pet do sedem let. V razvitih državah sodi med bolezni z dobrim preživetjem.
