Pozdravljeni,
glede debate o 10 božjih zapovedi, bi vam predlagal, da si preberete knjigo od Alojz Ihan, Deset božjih zapovedi.
Nekaj izvlečkov iz knjige:
Interpretacija verskih resnic je nasploh eden poglavitnih problemov, ki danes prizadevajo religioznost. Krščanstvo je v osnovi mediteranska religija, polna čudovitih napotkov, metafor, približkov, usmeritev, iz katerih mediteransko širok človek uspešno oblikuje svojo duhovnost in si pri tem bistveno ne otežuje vsakdanjega življenja. V severnejših krajih, kjer ljudje nimamo več mediteranske domišljije, bi nas Cerkev pravzaprav morala nenehno opozarjati, naj se (glede na originalni izvor krščanske religije) ne obnašamo tako trdo, nesproščeno in pravniško zateženo, ko gre za Boga in naš odnos do verskih resnic. Na žalost pa se osebna zateženost, ki smo jo v podalpskih dolinah tako in tako vsi polni, pogosto stopnjuje še s pretirano zateženim odnosom Cerkve do njenih verskih resnic. In tako je človek, še preden se prav zave življenja, že domala brezupen grešnik in mu preostane le še globoka pokora, do konca življenja. Lahko pa se preprosto odreče religioznosti, čeprav s tem seveda tudi marsikaj izgubi.
Po drugi strani pa so človeški sklepi, ogrnjeni z božanskim plaščem, tudi zelo lahka tarča vseh, ki iz lastnega interesa ali pa iz čistega veselja nasprotujejo cerkvenim interesom ali cerkvenemu nauku. Tako se vrnejo"božji spopadi", v katerih Božji privrženci pogosto s pretirano samozavestjo ogrinjajo svoje lastne (nepopolne in negotove) misli z Božjim imenom, nasprotniki, pa te iste negotove človeške misli pobijajo in se jim pri tem samozavestno zdi, da zanikujejo in pobijejo Boga. Na koncu takih spopadov seveda sploh ni pomembno, katera stran je bila v posamezni razpravi uspešnejša, usodnejše je dejstvo, da sta obe izrabljali Božje ime kot poligon za človeške spopade. Ki imajo v ozadju največkrat še bolj človeške interese. V takiih spopadih zanesljivo izgublja le Bog, ker se mora nenehno umikati z bojišča, ki ga vedno bolj zasedajo goreči borci. (str. 25)
Edini končni sodnik je Bog in njegove sodbe ne pozna noben človek-tudi ko gre za sodbo o človekovih lastnih delih. Zato karkoli že človek stori, ne more nič storiti tako dobro, da bi svoje delo razglašal za edini in končni kriterij sebi ali celo vsem drugim. Nihče namreč zares ne pozna celotne slike, razen Boga.(str. 21)
Pozdravljeni,
glede debate o 10 božjih zapovedi, bi vam predlagal, da si preberete knjigo od Alojz Ihan, Deset božjih zapovedi.
Nekaj izvlečkov iz knjige:
Interpretacija verskih resnic je nasploh eden poglavitnih problemov, ki danes prizadevajo religioznost. Krščanstvo je v osnovi mediteranska religija, polna čudovitih napotkov, metafor, približkov, usmeritev, iz katerih mediteransko širok človek uspešno oblikuje svojo duhovnost in si pri tem bistveno ne otežuje vsakdanjega življenja. V severnejših krajih, kjer ljudje nimamo več mediteranske domišljije, bi nas Cerkev pravzaprav morala nenehno opozarjati, naj se (glede na originalni izvor krščanske religije) ne obnašamo tako trdo, nesproščeno in pravniško zateženo, ko gre za Boga in naš odnos do verskih resnic. Na žalost pa se osebna zateženost, ki smo jo v podalpskih dolinah tako in tako vsi polni, pogosto stopnjuje še s pretirano zateženim odnosom Cerkve do njenih verskih resnic. In tako je človek, še preden se prav zave življenja, že domala brezupen grešnik in mu preostane le še globoka pokora, do konca življenja. Lahko pa se preprosto odreče religioznosti, čeprav s tem seveda tudi marsikaj izgubi.
Po drugi strani pa so človeški sklepi, ogrnjeni z božanskim plaščem, tudi zelo lahka tarča vseh, ki iz lastnega interesa ali pa iz čistega veselja nasprotujejo cerkvenim interesom ali cerkvenemu nauku. Tako se vrnejo"božji spopadi", v katerih Božji privrženci pogosto s pretirano samozavestjo ogrinjajo svoje lastne (nepopolne in negotove) misli z Božjim imenom, nasprotniki, pa te iste negotove človeške misli pobijajo in se jim pri tem samozavestno zdi, da zanikujejo in pobijejo Boga. Na koncu takih spopadov seveda sploh ni pomembno, katera stran je bila v posamezni razpravi uspešnejša, usodnejše je dejstvo, da sta obe izrabljali Božje ime kot poligon za človeške spopade. Ki imajo v ozadju največkrat še bolj človeške interese. V takiih spopadih zanesljivo izgublja le Bog, ker se mora nenehno umikati z bojišča, ki ga vedno bolj zasedajo goreči borci. (str. 25)
Edini končni sodnik je Bog in njegove sodbe ne pozna noben človek-tudi ko gre za sodbo o človekovih lastnih delih. Zato karkoli že človek stori, ne more nič storiti tako dobro, da bi svoje delo razglašal za edini in končni kriterij sebi ali celo vsem drugim. Nihče namreč zares ne pozna celotne slike, razen Boga.(str. 21)