Simona in Jure Čuček sta mlad par iz Cerkvenjaka, a delno s prekmurskimi koreninami. Simonina mama je namreč iz Melinec. Sta popotnika po duši, zato ni bilo presenetljivo, ko jima krajša potovanja več niso bila dovolj in sta si zaželela iti malo dlje. Natančneje na pot okoli sveta. 27. septembra lani sta tako spakirala kovčke, sedla na letalo in se podala na svoje najdaljše potovanje, ki je trajalo skoraj eno leto. 

Posloviti se od vsakdanjega življenja 

Simona in Jure o občutkih ob odhodu pravita, da se sliši huje, kot je v resnici. Živimo v času, ko si lahko vsak dan v stiku z domačimi, če želiš. Skype, Viber, WhatsApp in podobno so občutno zmanjšali občutek oddaljenosti skozi njuno odsotnost. Vseeno pa zadnji dnevi pred odhodom niso bili mačji kašelj. Urediti tisoč in eno zadevo, oditi v neznano in prvič tudi s službo na poti ni bilo lahko.  

Potovali pa smo lahko tudi z njima, saj sta sproti objavljala zapise in fotografije na svojem blogu ter facebook strani

Sto in ena stvar pred odhodom  

Pred potovanjem je bilo potrebno urediti vse pri Simoni v službi, Jure je k sreči lahko vzel službo s seboj. Oba sta namreč zaposlena kot učitelja v avstrijskem Gradcu, Jure pa je v času odsotnosti angleščino poučeval kar preko Skypa.

Potem je potrebno pomisliti tudi na banko, zavarovanja, kaj narediti s stanovanjem in avtom, kam naj prihaja pošta, odjavo oziroma ureditev predplačniškega mobilnega operaterja, zdravila, ali je prtljaga primerna, potrebni dokumenti in tako naprej. 

Velik zalogaj tudi za denarnico

Jure je ves čas potovanja delal, Simoni pa je uspelo dobiti neke vrste štipendijo za študij na daljavo. Poleg tega sta imela tudi nekaj prihrankov. Na koncu pa sta vseeno porabila malo več denarja, kot sta si prvotno zastavila. 

Obiskala 22 držav, naredila 107.667 kilometrov

Pot okoli sveta sta začela v Južni Ameriki, nadaljevala pa v Avstraliji, saj sta tam želela silvestrovati. Od tam sta se spomladi podala v Azijo, kjer sta preživela tudi večino poletja. Le za pot sta porabila približno 107.667 kilometrov, najpogosteje sta se vozila z avtobusi, letela sta 38-krat, vozila pa sta se tudi z vlaki in trajekti.

Potovati brez načrta, s ciljem čim več videti

''Zastavljen cilj je bil videti čim več, ostati zdrav, se izogniti nepridipravom in obdržati službo. Vse nama je uspelo.''

Vseh držav, ki sta jih imela na seznamu, nista uspela obiskati. Sta pa zato nekatere destinacije dodala. Ker nista imela natančno začrtane poti, sta potovala, kakor jima je bilo všeč. 

Spakirati le najnujnejše

Jure in Simona sta s seboj imela 2 velika nahrbtnika, en računalniški nahrbtnik in en manjši nahrbtnik za stvari, ki jih potrebuješ čez dan (prigrizki, voda ipd.). Poleg tega pa seveda še torbo s fotoaparatom. ''Kljub temu, da sva mislila, da sva pakirala preudarno, se je nabralo toliko stvari,'' sta še dodala.

Brez katerih treh stvari pa ne gresta nikamor?
Simona: fotoaparat, gumica za lase, zobotrebci
Jure: predplačniška SIM kartica, sončna očala, očala in dihalka za snorklanje

Kultura, ljudje in nova izkustva

Na potovanju vedno rada pokušata lokalne jedi. Če je le možno obiščeta tudi kakšno lokalno šolo, se udeležita kakšne športne prireditve, tu in tam pa obiščeta tudi kakšen muzej. Simona vedno sili na lokalne tržnice, ali išče degustacije tega in onega. Jure pa navadno najde posebne nastanitve in adrenalinske preizkušnje.

Na potovanju sta se ogromno naučila, spoznala krasne ljudi, spletla so se prijateljstva in na marsikaj zdaj gledata drugače. 

Najljubša a tudi najdražja Avstralija

Najpogostejše zastavljeno vprašanje po vrnitvi domov je vsekakor, katera destinacija jima je bila najljubša. ''Če pa se res morava odločiti za le eno destinacijo, bova rekla Avstralija,'' je dejala Simona in pojasnila: ''Ima ogromno ponuditi popotnikom, ljudje so prijazni in sproščeni, edini minus so cene. Res je draga.''
Drugače pa jima je bila všeč tudi Japonska, najboljši podvodni svet sta videla na Filipinih, Maldivih, Havajih, Avstraliji in na Galapagosu. V Južni Ameriki ju je najbolj prepričala Kolumbija, tudi Brazilija jima je ostala v lepem spominu. Vedno pa se rada vračata na Tajsko.

Na vprašanje, ali se bosta v katerega od videnih krajev še kdaj vrnila, pa sta zelo prepričljivo odgovorila, da se bosta vrnila še v vse obiskane države. 

Nikoli ne gre vse po načrtu

Na poti sta se znašla tudi v neprijetnih situacijah. ''Neprijetno sva se počutila v Peruju, ko sva za pot do Machu Picchu izbrala cesto, ki je hujša od zloglasne ceste smrti v Boliviji (ki sva jo pozneje prevozila s kolesi), ali pozneje v Peruju, ko so le noč pred najinim odhodom na istem avtobusu ubili potnika, ki med ropom ni hotel dati denarja.''

V ZDA sta se sredi noči znašla v LA-ju v Downtownu, kjer je bilo na stotine brezdomcev in pijancev. Taksija ni bilo nikjer, zato sta po 20 minutah pričakala javni avtobus.

Dve avtobusni vožnji sta se tudi sprevrgli v odisejado – prva je namesto 24 ur trajala 35 ur (Brazilija), druga pa namesto 12 ur kar 38 ur (Indonezija).

Goveja juha in omini buhtli za dobrodošlico

Ob vrnitvi v domovino sta ju najprej sprejela prijatelja na letališču na Dunaju. Odmevala je Avsenikova Golica, plakat z napisom ''Dobrodošla (skoraj) doma'' in domača žgana voda so bili popolna dobrodošlica. Naslednji dan sta se odpravila proti Mariboru. Doma pa ju je že čakalo kosilo: goveja juha, pražen krompir, dunajski zrezki, zelena solata in omini buhtli.

Popotovanje nima meja

''Proste dneve v avgustu še izkoriščava za krajše in daljše izlete po sosednjih državah, za prve daljše praznike že načrtujeva potovanje po zraku, prav tako naju spomladi že vleče čez lužo,'' sta družno zaključila.   

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice