Na Paldaufovi ekološki kmetiji v Vučji vasi so odprli umetniško instalacijo Jurakovih sončnic, ki simbolično združuje delavnost kmetije in ustvarjalnost umetnosti ter vabi obiskovalce k optimizmu.
Na kmetiji, v katero sta svojo vizijo, srce in marljivo roko vpela že njegov dedek in oče je Igor Paldauf dal postaviti prav posebno umetniško instalacijo: sončnično polje.
»Sončnice kot simbol sreče, veselja in optimizma pa tudi dolgoživosti, ljubezni in zvestobe smo postavili zato, da bi tudi v teh čudnih časih ljudje ne pozabili na to, kar je najpomembnejše v življenju,« je odprtje ambientalne instalacije Roberta Juraka pospremil Igor Paldauf, ki na domači kmetiji že vrsto let uspešno razvija znamko BeEko.
Na slavnostnem odprtju instalacije se je minulo soboto popoldan zbralo veliko prijateljev in podpornikov uspešne ekološke kmetije, za kulturni program pa sta vrhunsko poskrbela glasbenik Samo Budna in poet Branko Pintarič.
Dogodek je povezoval Dejan Karba, ki je med drugim povedal: »To, da bo v okolju trdega dela in reda poslej stal tudi odtis umetniškega ustvarjanja je sila povedno: govori o tem, da na oltar življenja, preprostega in kmetskega družina Paldauf poleg lastne marljivosti in pridnosti prihodnosti ob pot postavlja tudi nekaj, kar je posledica svobodnega uma, prirojenega talenta in prav tako pridne roke nekoga drugega, gre za sinergijo delavnosti in umetnosti, ki je ne vidimo prav pogosto.«
To, da bodo poslej sobivali, »saj bodo Paldaufovi odslej moje sončnice videvali in srečevali prav vsak dan, znova in znova«, je poudaril tudi kipar Jurak, ki se je Paldaufovim predvsem zahvalil za priložnost: »Res sem počaščen, da ste mojemu delu dali priložnosti tudi tukaj, pri vas«.
Sončnice, ki od minule sobote stojijo na prostranem dvorišču Paldaufovih, je kot sila dovršeno umetniško delo v odprtem pismu Juraku, ki so ga prebrali na otvoritvi, opisal tudi pesnik, literarni kritik, prevajalec, novinar, pisatelj in lektor Vid Sagadin Žigon, ki je med drugim zapisal:
»Jaz, ki kot nemški norec Nietzsche filozofiram s kladivom in ti, ki držiš v rokah pravo kladivo, tvoj pot in moj urez v materijo duše, v tem je neki skupni utrip vseh tvojih figur.
Suvereno govorijo svojo zgodbo ptica, riba, konj, groteska ali mistika, v skladu s stanjem duha in aloha, rečem in odtečem v tvoj snovni svet, da lahko svoje dušno breme vsaj za hip v tvoje figure odložim in nazdravim kot Prešeren na vse, kar nas dobrih je ljudi«.
Van Goghove Sončnice so od leta 1889, ko so nastale, doslej le redko zapustile »rojstni« Amsterdam. Jurakove sončnice bodo na dvorišču kmetije Paldauf za vselej, niti enkrat se ne bodo selile iz Vučje vasi.
Zato pridite, obiščite jih. Kadarkoli. Njihov apel, da naj se torej nagibamo proti svetlemu, proti svetemu in proti soncu je namreč nalezljiv in krepčilen!
