Radgonski raper Majki di Majk z Demokracijo proti državni represiji

V najstniških letih je v rapu, pod vplivom nekaterih slovenskih, tudi ameriških avtorjev, našel glasnik svojega mnenja. Takrat je spisal tudi prve rime, ki pa jih z izkušnjami, znanjem in boljšim razumevanjem danes nadgrajuje. Kot nasprotnik prevladujočih vzorcev mišljenja se je nedavno predstavil z novim delom, Demokracija, v katerem govori napram trenutnemu stanju v državi.

Komad Demokracija

Komad Demokracija je Michaelova avtorska vsebina osebnih predpostavk, ki jo je, kot pravi sam, napisal v začetku uvajanj varčevalnih ukrepov v Evropi. Sam ne verjame v varčevalno rešitev težav čezmernega zadolževanja držav, verjame pa, da bodo tovrstni ukrepi na račun gospodarske stagnacije, socialno in pravno državo zgolj pokopali. Pesem tako kot navaja avtor: »Govori o tem, da najbogatejši in najvplivnejši pogosto ignorirajo ljudi in se namesto, da bi se prepričali kakšno je dejansko stanje, raje zanašajo na statistike, ki pa govorijo popolnoma drugačen jezik kot stvarnost.« Slednje nazorno predstavi tudi v pesmi: »Mi smo vaša budilka, jaz sen človek pi*** mater, ne pa bančna številka!«

Bistvo komada večkrat zgrešeno

Ob tem Michael izpostavlja bistvo komada, ki ga zaradi refrena: »Kak je težko živleje, kak meni več neje …,« marsikdo interpretira narobe ter v njem, kot navaja, ne vidi ironične postavke.  »Predstavlja namreč vsesplošno slovensko mentaliteto ljudi, »ovc«, ki samo jamrajo, da življenje ni pošteno, ne naredijo pa nič, da bi kaj spremenili. Sam namreč verjamem, da imajo ljudje moč spremeniti marsikaj, vendar morajo začeti sami s seboj, tako, da začnejo razmišljati s svojo glavo in nehajo slepo slediti mnenju medijev in posledično mnenju večine,« še pojasni.

 Mali začetki, veliki odri

S pogledom nazaj se Michael spominja svojih prvih rim, ki jih je pod vplivom Klemna Klemna, Dandrougha ter nekaterih popularnih ameriških raperjev zapisal sam. Leta 2007 je bil povabljen v skupino Rap Virus Crew, s katero je leto kasneje začel okušati manjše slovenske odre. Širši javnosti se je s članom skupine Amotom, na prvem državnem prvenstvu v freestyle battlih predstavil kot najmlajši, 17-letni tekmovalec ter se skupaj z njim uvrstil med 4 najboljše. V okviru skupine je še istega leta izdal svoj prvenec, Protiutež EP s šestimi komadi. Nastopi po raznih hip-hop prireditvah in festivalih povsod po Sloveniji, so ga pripeljali tudi do sodelovanja z mariborskim prvakom Emkejem, ki je Michaela kot gosta povabil na solo prvenec Šmorn.

Z domačim narečjem do bolj jasno izraženih idej

Svoj slog je Majki tekom let precej spremenil, kar sam podpira z besedami: »Upam si trditi, da je moj rap odraščal skupaj z menoj«. Največja sprememba se je zgodila šele letos, ko se je odločil repati v svojem domačem, radgonskem narečju. »Zdaj  vem, da so zaradi tega moja besedila ogromno pridobila na pristnosti, kar pa ostaja isto še danes, pa je socialna obarvanost mojih komadov,« še izpostavlja. Glavne teme besedil so po večini temačno predstavljene in med drugim odražajo soočenje z revščino, alkoholizmom, nasiljem v slovenskih družinah, ukvarja se tudi s problematiko malomeščanske mentalitete. Kljub negativnim temam, ki so prevečkrat postavljene v ozadje, pa Mihael z besedami: »Tudi za najtemnejšimi oblaki je skrito sonce,« ostaja pozitivno naravnan.

V podporo dejstvu, da stanja v državi ne odraža le pesem, pa Michael prilaga anekdoto, ki se mu je pripetila minuli teden:

Ko sem v Gornji Radgoni sedel na avtobus, je za mano vstopil starejši gospod, oblečen v dolg črn plašč in glavo je imel pokrito z baretko. Ocenil sem, da jih mora imeti okrog sedemdeset, saj so mu izpod baretke gledali povsem beli lase in imel je od starosti zguban obraz, hodil pa je počasi in s težo, kot da ima hude bolečine v hrbtenici. Vstopil je na avtobus in šoferju ponudil vnaprej kupljeno vozovnico do Košaškega dola, ki je približno 10 kilometrov oddaljen od glavne avtobusne postaje v Mariboru.
Šofer si je ogledal vozovnico in rekel, da ga ne more odložiti na postaji Košaki, ampak šele na glavni avtobusni postaji v Mariboru ali pa eno postajo prej. Starejši gospod, ki se je očitno pogosto vozil z avtobusom v tej smeri, je bil povsem zmeden in ni vedel kaj storiti. Šoferja je vprašal zakaj ne in ta mu je odvrnil, da so takšna nova pravila in da mu je žal. Gospod se je še nekaj časa obotavljal pri vratih, nato pa je le vstopil in sedel na sedež, ki je bil šoferju najbližje.
Sam sem sedel kakšnih pet vrst za njim, zato sem lahko zelo dobro slišal pogovor, ki je sledil. Ko smo se že vozili proti Mariboru je gospod spet ogovoril šoferja in ga vprašal zakaj ga ne more odložiti na njegovi postaji, češ da je zmeraj tam izstopil, ker tam domujejo njegovi sorodniki in šofer mu je odgovoril:
»Glejte gospod, med županom mestne občine Maribor in vodstvom našega podjetja Veolia je prišlo do nekakšnega spora. Za kaj je šlo mi ni povsem znano. Kar je zdaj važno je to, da več ne smemo vstavljati avtobusov na nobeni postaji, ki se nahaja v občini Maribor, z izjemo glavne avtobusne postaje. Jaz razumem vašo zagato in verjemite, da se to tudi meni ne zdi pošteno. Vendar je stvar takšna, da so nova pravila zelo stroga in če jih prekršim ter me pri tem opazi inšpekcija, dobim 150€ kazni! In kot da to ni dovolj moram potem plačati še kazen, ki bi jo dobilo naše podjetje, to pa verjemite, da ni tako nizka vsota!«
Starejši gospod je rekel nekaj v zvezi s tem, da bo Franc Kangler tako ali tako moral kmalu odstopiti, vendar ga nisem dobro slišal, saj je govoril z zelo šibkim glasom.
Nato je svoj govor nadaljeval šofer: »Hja, pa kaj to pomaga nam malim ljudem? Eno barabo bo zamenjala druga baraba, za nas pa se ne bo nič spremenilo na boljše. Vedno je bilo tako. Samo slabše še je lahko. Saj vidite, bogata gospoda se igra neke igrice, nastradamo pa mi, mali ljudje. Tako kot zdaj nihče nima koristi od tega, da ne ustavljamo več na teh postajah, se pa kvari ugled našega podjetja, ker s tem nastradate vi, naši potniki. Na teh postajah sem vstavljal trideset let, zdaj pa so si ti pohlepneži zamislili neka nova pravila in zadeva se je takoj spremenila.«
Starejši gospod je spet nekaj tiho zamrmral in zvenelo je, kot da se strinja s šoferjem.
Le-ta je nadaljeval: »Zato pa imamo tudi krizo. Saj mi praktično ne moremo vplivati na nič. Ti bogataši so večinoma prišli do teh ogromnih vsot denarja po nelegalnih poteh in če bi vrnili kar so nakradli, verjemite mi, gospod, da se ne bi govorilo o krizi. Ampak ti ljudje tega kar so nakradli ne bodo nikdar prostovoljno vrnili, zato zdaj prihaja povsod po Evropi do nemirov. Vsaki krizi je sledila revolucija in tudi zdaj bo. Na žalost je tako in to je neizbežno, lahko samo upamo, da se ne na koncu ne bomo ljudje med seboj pobili …«
Potem je utihnil in zvišal jakost radia, da bi slišal novice: “Zaradi dejanja Franca Kanglerja je bila stranki SLS povzročena politična škoda, zaradi česar so ga iz nje izključili, so sporočili …“
Naprej nisem poslušal ampak sem si nadel slušalke in se zazrl skozi okno v hladen petkov večer. Šofer res ni vstavil na postaji Košaški dol, ampak šele na glavni avtobusni postaji, kjer za menoj izstopil tudi starejši gospod. 
Mislim, da je to zelo nazoren in hkrati banalen primer tega kar se dogaja v Sloveniji in kako mali ljudje trpijo zaradi ignorantskega vedenja tistih, ki imajo ugled in moč v naši državi.
Takšne in podobne stvari pa nameravam obravnavati v svojih prihodnjih glasbenih projektih, ki se bodo (upam da že kmalu) začeli udejstvovati.