Svet danes obeležuje mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan pred 71 leti so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz blizu Krakova na južnem Poljskem. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1,5 milijona Judov pa tudi več tisoč Romov, Sintov, Poljakov in pripadnikov drugih narodov. V to koncentracijsko taborišče smrti je bilo pripeljanih tudi 2.330 oseb iz Slovenije. Ko so 27. januarja 1945 zavezniški vojaki osvobodili taborišče, so lahko rešili le 7.650 bolnih in izčrpanih taboriščnikov. Žrtev so se danes med drugim spomnili tudi pri Zvezi Romov Slovenije, ki so se ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnili z razstavo Porajmos.

Nacisti so Rome preganjali že pred 1. svetovno vojno

Zgodovinski viri poročajo, da je 16.12.1942 Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh Ciganov, bivajočih znotraj Tretjega Rajha, s t. i. Auschwitz-dekretom, ki je zahteval popolno uničenje etničnih manjšin Sinotv in Romov. Zgodovinarji in teoretiki polemizirajo ali se je nad Romi in Sinti res vršil nacistični holokavst. H. Friedlander meni, da so Romi bili žrtve holokavsta, medtem ko G. Lewy opominja, saj so Cigane nacisti preganjali že veliko prej, še pred 1. svetovno vojno, nacistični mehanizem pa je bil namenjen iztrebljanju Judov; v nacistični morilski stroj so Rome vključevali zgolj po naključju.

2. avgust - Mednarodni dan spomina na žrtve Romskega genocida

Več kot tisoč ljudi, predvsem mladih Romov iz 25 evropskih držav, se je 2. avgusta 2014 v spominskem kompleksu taborišča Auschwitz – Birkenau na jugu Poljske poklonilo spominu več tisoč Sintom in Romom. Ta dan je simbolnega pomena za Rome, saj so na večer 2. avgusta 1944 nacisti v Auschwitz ukinili cigansko taborišče in nato v eni sami noči, Zigeunernacht – ciganski noči, v plinskih celicah kruto pobili okoli 3000 Sinov in Romov.

Natančno število žrtev Porajmosa, kakor se imenuje nacistični genocid nad Romi in Sinti, ni znano. Po nekaterih ocenah je pod nacisti umrlo več kot 80 odstotkov evropskih Romov. Tu je umrlo skupno okoli 21.000 Romov in Sintov, ki so jih pripeljali iz 14evropskih držav. 2. avgust je mednarodni dan spomina na romske žrtve holokavsta, ta dan že nekaj let obeležuje tudi na romskem pokopališču Uštica Jesenovcu. V omenjenem taborišču je bilo ubitih več kot 16 tisoč Romov.

Zgodba Gizele Horvat

V prvi svetovni vojni so zaprli njenega dedka, ki se iz zapora nikoli več ni vrnil domov. Nedolgo potem, pravi, so se odločili, da se odselijo na Goričko, v Serdico, kamor se je takrat odselilo precej Romov iz Szentgottharda. Po selitvi je kmalu opustila tudi šolanje, saj je med šolskimi počitnicami z očetom že hodila opravljat razna poljska dela. Bila je stara 12 let, ko je z očetom prvič odšla služit kruh. Bila je druga najstarejša med brati in sestrami. Vse je potekalo precej normalno, dokler ni izbruhnila druga svetovna vojna. Spomni se, da so bili ljudje sami včasih že zmedeni, saj niso več vedeli, kam spadajo. Ali so Slovenci, ali so Madžari, ali so že Avstrijci? A nekaj je držalo še vedno: bili so Romi. Doma so vedno govorili romsko, zato še danes tudi s svojimi otroki govori romsko z vnuki, pa prekmursko. Celotne vojne, tega, kako je potekala, se ne spomni, a izstopajo trije dogodki, o katerih je po več kot 70 letih prvič spregovorila.   

Med vojno sta z očetom odšla delat na polja v bližino Budimpešte. Delat so hodili po več tednov skupaj, takrat pa sta po le nekaj dneh delo morala zapustiti in se vrniti domov. V času vojne so se razni napadi kar vrstili. Nekega dne, bilo je pozno popoldne, so delavci na polju zaslišali močan zvok brnečih letal, ki so se nezadržno bližala. Nedaleč stran od glavnega madžarskega mesta, kjer so delali tudi oni, so na nič krive ljudi iz letal začeli streljati. Delavci na poljih so pustili vse orodje in bežali v bližnje grmovje in med drevesa. Vsi so resda bežali s polja, a vsem ni uspelo priti do dreves, da bi si poiskali vsaj malo zavetja in se skrili pred letali, ki so se znova in znova vračala. Z očetom sta ponoči k sreči še ujela vlak, ki je peljal proti Murski Soboti. Na vlaku, v vagonih, kjer so sedeli, je bilo povsod moč slišati žvižganje vetra, ki je v vagone vdiral skozi luknje od nabojev pušk. Gizela se spomni, da jo je bilo celo noč strah zaspati, saj se je zelo bala, da bi med potjo vlak znova napadli, kot se je to očitno že moralo zgoditi. K sreči sta z očetom v zgodnjih jutranjih urah srečno prispela v Mursko Soboto in se skupaj vrnila domov v Serdico.    

Drugi dogodek, ki ji je živo ostal v spominu, vendar se ga nerada spominja, se je pripetil tako rekoč pred domačimi vrati v romskem naselju na Goričkem. Njen oče se je skupaj z drugimi moškimi, ki so bili že dovolj stari, znova vrnil v vojno. Pravi, da so ženske takrat zelo tesno držale skupaj, po večerih se niso zadrževale zunaj, še preden je padla tema, so bili vsi otroci doma in vrata trdno zaklenjena. Včasih so k vratom postavili še kak stol ali majhno omaro, če bi ponoči slučajno kdo hotel vdreti v hišo. Gizela pripoveduje, da je takrat vladal takšen strah, da si samo želi, da ga nihče od nas ne bi nikoli izkusil. Nekega dopoldneva, ko je pospravljala hišo, je zaslišala letalo, ki je letelo zelo nizko nad naseljem. Z metlo v roki je odhitela ven pogledat, kaj se dogaja. Zagledala je letalo, ki je letelo res zelo nizko, potem pa je videla, da je nekaj kar izskočilo iz njega. Videla je človeka, ki je z »marelo« (dežnikom) skočil iz letala in se lepo spustil v gozd v soseščini. Ni minilo dolgo, ko je moški prišel v njihovo naselje. Bil je madžarski vojak. Babica in njena mama sta videli tega moškega, ki je hodil po naselju in prosil za hlače in jakno, da bi slekel svojo vojaško uniformo in se preoblekel. Čeprav sta razumeli, kaj je prosil, sta se delali, da ne razumeta madžarsko, in odšli v hišo, še preden je pristopil tudi k njima. Moški je skrivališče poiskal nižje v naselju, v majhnem hlevu pri stari ženici, ki je imela samo eno kravo. Nedolgo potem sta v naselje prikorakali policija in vojska, ki sta iskali omenjenega vojaka. Pregledali so celotno naselje, vsak kotiček, če bi kdo skrival pobeglega Madžara. Rekla je, da je bil res lep mlad človek. Naposled sta ga policija in vojska tudi našli. V tistem malem hlevu pri stari ženici so z vilami zabadali v kup sena. Zaslišal se je krik. Celo naselje je gledalo, kako so ga z zvezanimi rokami odpeljali iz hleva in se napotili po hribu navzdol. Ustavili so se pri potoku, ki je tekel pod naseljem. Še vedno je celo naselje s hriba dol spremljalo dogajanje. Eden od vojakov je moškemu, ujetniku, v roke potisnil lopato in začel je kopati. Ko je skopal dovolj globoko luknjo, so ga vojaki ustrelili, da je ubogi mož padel vanjo. Dogodek je Gizelo zelo prestrašil, vendar se ga še danes spomni tako živo, kot bi se dogajalo včeraj. Bilo je prvič, da je videla človeka umreti.

Ni se še polegel strah v naselju, že so se vrstile nove vojne grozote. Vesti med ljudmi so že takrat hitro krožile, še posebej vesti o ljudeh, ki so umirali v vojni. K sreči se je Gizelin oče naposled le vrnil domov z manjšimi ranami. O tem, kaj se je dogajalo na vojni črti, doma nikoli ni govoril, zato tudi ona o bojevanju ni znala nič povedati. Je pa zato poznala ime, ki so ga takrat poznali vsi, Hitler. Slišali so zgodbe in pričevanja nekaterih mestih, kamor so vozili Rome. Med drugim je razlagala, da v tistih »mestih« naši ljudje niso imeli hrane, da so jih tepli, da so delali, da so tja odpeljali vse, moške, ženske in otroke. Rekla je, da so jih na koncu ubili, če sami niso že prej umrli. Gizela se imena tega mesta ne spomnja, a več kot očitno je bilo, da govori o koncentracijskih taboriščih. Povedala je, da so dobili tudi vest iz rojstnega kraja na Madžarskem, da so le nekaj dni prej v taborišče odpeljali tudi njeno teto z vso družino in njeni dve sestrični s tremi otroki. Nihče se nikoli več ni vrnil domov. Po celem Goričkem se je takrat šušljajo, da naj bi se podatki o Romih v naši okolici zbirali tudi na občini. Sami niso vedeli, zakaj se je pisal ta seznam. Šele pozneje so izvedeli oziroma se je tako govorilo, da so imena in naslove Romov sporočali naprej tistim, ki so Rome vozili v koncentracijska taborišča. Gizela je povedala, da ko so se neromski vojaki končno vrnili domov, so rekli, da so imeli Romi na Goričkem presneto srečo, saj so bili ravno oni tisti naslednji, ki bi jih neke noči s tovornjakom odpeljali v taborišča. Med Romi je takrat krožila tudi pesem, ki so si jo domnevno prepevali v taboriščih in tudi na vlakih oziroma na tovornjakih na poti tja, a pesem govori:»O Rominji, ki jo skupaj s tremi otroki s tovornjakom odpeljejo tja, daleč v mesto, kjer jih zažgejo«.  

Kristjan Horvat

Komentarji (9)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Gost (nepreverjen)

No potem bi imeli danes še več romov in bi šlo za njih še več podpor. Strojanovih je bilo leta 2006 29 kom. zdaj jih je čez 60, imajo vse zastonj, nobene najemnine, gerejejo z elektriko in samo elekt. je mesečno nad 1000 eur in zakaj nam to treba, da bi bilo romov še več.

Nxn (nepreverjen)

Poglente toga na 24.sliki, v crtastoj. Siromacek v straji, fejst so trpeli. Nevwn zakoj je sploh lejko do toga prislo, upam ka vec nede toga nikoli.

Katja Kalinka (nepreverjen)

Ne se bat, taborišča še stojijo, mogoče spet pridejo prav. #rapefugees

1957777 (nepreverjen)

Pomorili so preko 50 milijonov slovanov v taboriščih, in se na njih ne spomni NIHČE. Toliko o dvojnih merilih in da so celo romi vredni več od slovanskih narodov, ki so praktično gonilna, inovativna, znanstvena sila, vse od 17. stoletja naprej.

Gost (nepreverjen)

Ali ne bi bilo danes boljše, če bi takrat odpeljali vse rome?

teta estera (nepreverjen)

"Kar seješ, to žanješ." Tako pravi že stara ljudska modrost. Zato ne sejte sovraštva (kajti kar hitro se lahko zgodi, da boste sovraštvo tudi želi).

Suck my dick (nepreverjen)

Kda vase komentare clovek stej neve ce ste zdravi al betezni. Telko to podporo omenjate al mislin ka jo vi tudi dobivlete ker mate prevec casa pisati na ton forumi. :) pa lep dan vsem

Vipko
buldog

Joj, kakšni komentarji... koncentracijska taborišča so strašen zločin proti človeštvu, samo v njih ni bilo pomorjenih 50 milijonov Slovanov... v celotni 2. svetovni vojni na celem svetu se ocenjuje, da je umrlo 40 milijonov civilistov. Vsi seveda niso umrli v koncentracijskih taboriščih; mnogi so bili žrtve bombardiranja, lakot, streljanja talcev, smrti v zaporih, smrtnih obsodb... kar pa ne opravičuje grozovite številke umrlih v koncentracijskih taboriščih.

In Katja Kalinka (162.158.89.152), ne veseli se pretirano, koga vse bodo tam uničili... slejkoprej pride vrsta tudi nate. Tam svoje življenjske poti niso končali samo Judje, Romi in slovanski narodi.... tam so "izginili" tudi politični nasprotniki, homoseksualci, duhovniki, Jehove priče, celo protestantje... da o manjših taboriščih, kot je bil Jasenovac, sploh ne govorim... ti so bili "specializirani" za pripadnike napačnih narodov...

Če bi v vojni zmagala nacistično - fašistična opcija je že grozno pomisliti, kaj bi vse končalo tam...verjetno nekaj sto milijonov ljudi.

Takole, malo za šalo, malo pa v razmislek ti naštejem, koga bi večina tukaj pišočih mirno poslala v koncentracijsko taborišče: begunce (skoraj vse), tiste, ki tukaj zapišemo kakšno dobro v prid beguncev (narodni izdajalci); musliče in Šiptarje (vsaj polovico, sigurno pa ne Ibraimija, on je glavni strelec vijiličastih!), vse ostale čefurje, Rome (skoraj vse), kakšnega zagrizenega Madžara, večino pedrov (lezbače, vsaj za moške niso tako moteče!), politike, posebej poslance in vlado, tričetrt javnega sektorja (družbeni paraziti), pedofile (brez izjeme!), mučitelje psov in mačkov (vsaj tričetrt) in mnoge socialce (delomrzneži in izkoriščevalci)... ups, te zadnje mogoče ne, ker bi mnogi tukaj pišoči morali tudi pakirati kufer... skratka, eno samo koncentracijsko taborišče bi v naši podalpski deželici imelo neprestano delo; in delo bi dobilo kakšnih 150 do 200 ljudi. Ko bi ga zaprli (če sploh kdaj) bi Slovenija izgledala krasna in nova, vsa dišeča, polnokrvna, zvonovi bi peli in klicali klenega, krščanskega Slovenca k maši... a takih bi bilo malo, zelo malo.

Gost (nepreverjen)

Buldog, kam pa vodi to drastično naraščanje prebivalstva v tretjem svetu, posebej "črnih"?

Starejše novice