Velikonočni prazniki nekoč in danes.

Post, barvanje jajc in žegenj velikonočnih jedi ter pokanje s karbidom. Približno tako so videti velikonočni prazniki danes, a včasih so se bistveno razlikovali. Mnoge stare prekmurske tradicije so že pozabljene. “Povsem je pozabljena navada tuljenja v tiste dolge prstene piskre za mleko. Pisker si si nastavil na usta in tulil vanj. Tega so se čarovnice in zli duhovi menda najbolj bali,” na eno izmed starih velikonočnih običajev spomni Milan Zrinski, poznavalec ljudskih šeg in običajev.

Na velikonočni petek je sicer moral veljati popoln mir in spokoj. A poleg tuljenja v “piskre” je bilo dovoljeno tudi pokanje z biči: “To je predkrščansko nasledstvo. Pomeni preganjanje čarovnic in zlobnih duhov, ki so v tem temnem dnevu imeli veliko moč. Vedeli so: Bog je umrl in zdaj imamo moč. Najbrž izvira to nasledstvo iz tega razmišljanja.”

Najbolj miren dan v letu

Na velikonočni petek je veljal veliko bolj strog post, kot se ga mnogi držijo danes: “Namreč, veliki petek pade na konec 40-dnevnega posta in to je bil najbolj strog postni dan v letu. Takrat se absolutno ni smelo jesti nič, kar je povezano z živalmi ali maščobo ali s čim podobnim. Takrat se je tudi pozabilo na druge stvari.” Nekdaj je namreč velikonočni petek veljal za najbolj miren dan v leto. Tudi peti, igrati, plesati ali kakorkoli veseljačiti se na ta dan ni smelo. Vse do sobote zvečer se niso smeli oglašati niti cerkveni zvonovi.

“V soboto se je to že malo manj zahtevalo, ker je sobota pač priprava na tisti najbolj veseli dan v letu. To je bil pa dan vstajenja na veliko nedeljo,” pojasnjuje Zrinski.

Simbolično pokanje

Dovoljeno pa je bilo pokanje za odganjanje temnih sil. A ni šlo za pokanje s sovražnimi nameni ali nevarnimi postopki, temveč zaradi simbolike. “Ni bilo važno, da zelo močno poči – kar bi lahko povzročilo škodo na živem svetu – ampak pokanje zaradi obreda. Danes uporabljajo različne pripomočke. Recimo nabijejo bencinski sod, ga zakopljejo v zemljo, potem čakajo pol ure, da se ta karbid raztvori in nastane dovolj plina, da pride do detonacije. To pa že dela škodo okolici. Celo zidovi razpokajo zaradi sunka in bog ne daj, da bi bil kdo blizu in se poškodoval. Tudi te pirotehnike ni v tradiciji. Pokanje z možnarji je dovoljeno, ne pa tisto, kar počnemo danes, samo zato, da se izpostavimo, v resnici pa s tradicijo nima veze.”

Značilni so bili tudi velikonočni kresovi. Kres je namreč slavnostni ogenj: “Vse tisto, kar je staro, odsluženo, kar je treba uničiti oziroma odstraniti, so ljudje storili s kresom, v katerega so položili pograbljene ostanke lanskega leta in novo vejevje, ki so ga odrezali z deves. Obenem pa je kres tudi ene vrste priprošnja temu toplemu času, naj tako ostane, ker to pomeni življenje.”

Jajca krasili, da bi se prikupili višjim silam

Tudi brez pisanic oziroma remenk ni šlo. Jajce je namreč simbol rojstva, začetka življenja. “Če pa to jajce okrasiš, se prikupiš višjim silam, da zagotovijo plodnost, zdrav razvoj in vse tisto, kar življenje mora prinesti. Danes se v Pomurju med tradicionalne načine krašenja jajc štejejo »batik« način, okraševanje jajc z voskom, in praskanje pobarvanih jajc. “Star način barvanja jajc pa je bil z naravnimi pripravki. To so predvsem čebulni olupki, rdeči ali rjavi, potem privezane zanimive trave na jajce, ki se namoči v vodi z olupki in nato posuši in ko trave odstranijo, za njimi ostanejo lepi cvetlični vzorci,” razmišlja poznavalec šeg in navad.

Velikonočni ponedeljek dan obiskov

“Velikonočni ponedeljek je nekoč veljal za dan obiskov, srečanj, druženj, celo iger, saj je pravzaprav nadgradnja velikonočne nedelje. Takrat se zbiramo bolj družinsko in veselimo Kristusovega rojstva in pomladi, na velikonočni ponedeljek pa se družimo, išemo nove stike in se po svetopisemski podlagi obiskujemo,” še dodaja Zrinski. Jezusovo svetopisemsko vstajenje in potovanje je prešlo tudi v ljudski okvir: “Na velikonočni ponedeljek so tako botri obiskovali svoje krščence in jim podarjali različna darila. Največkrat lepo pobarvano jajc, pa seveda tudi kakšen kovanec ali pecivo.” 

Kot botri so bili tudi pogoščeni z ostanki žegnane hrane. “Drobtine te hrane je bilo priporočljivo – celo zapovedano – odstraniti na poseben način. Ni se jih smelo raztresti, temveč so jih morali vsuti v vodo za njeno zdravje ali pa skuriti, da bi blagoslov potem skozi dimnik šel čim bližje k bogu. In tudi zato, da živina pri hiši ne bi bila šepava oziroma, da k hiši ne bi prišla kakša posebna bolezen.”

Čas, ko vse oživi

Velikonočni prazniki so sicer zaključek jesensko-zimskih praznovanj, ki se začnejo s prvim novembrom, dnevom mrtvih: “Potem se to širi preko godovnikov, preko božičnih praznikov, treh kraljev in pusta, z veliko nočjo pa se to konča. S tem se spet odpre življenje, stvari, ki so bile pred postom prepovedane, se začno ponovno oživljanti, poleg tega pa je to tudi prehod v delovno obdobje in dela zunaj na prostem.” Začne se pomlad in novo upanje.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice