Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) je posvečena častitljivemu jubileju, 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

S to razstavo hočejo pokazati, da Prekmurje niti na področju likovne umetnosti ni osamljen brod, ki brezciljno plove po zakotnih močvirjih anonimnosti in lastnega malodušja. Prekmurje prav tako ni območje, kjer bi bilo vse povsem drugače, kot je v preostalem delu Slovenije ter neprimerno dolgočasnejše in zaostalo.

Razstavljena dela razkrivajo, da likovna umetnost v Prekmurju ni – ne v dobrem ne v slabem – od vsega izolirana umetnost, ki z umetnostjo, ki se je razvijala drugod po Sloveniji nima nobene zveze. Kakovost slikanja in sam umetniški izraz, ki je tokrat zajet v naslovu in podnaslovu razstave, nista lokalnega, temveč univerzalnega značaja, saj umetniška dela, ki izražajo osamljenost, tesnobnost in melanholijo najdemo domala povsod po svetu. To ne pomeni, da nekaj, kar nastane v majhnem okolju, s tem, da je izraženo kot univerzalno, povsem razvodeni in izgubi lastno identiteto.

Tokratna razstava se kronološko začne s skupino DHLM, ki je delovala v letih 1970–1974 in katere predstavniki so hkrati tisti prvi likovni umetniki, s katerimi se je v Prekmurju začel brezkompromisni modernizem. Posamezni člani te skupine so v naše okolje prinesli tudi odmeve sočasne sodobne svetovne likovne umetnosti, kot sta pop art in hiperrealizem. Poudariti velja, da se je to zgodilo sočasno z velikimi umetnostnimi tokovi, in ne z običajno zamudo.

Razlika v konceptu teh dveh razstav je predvsem ta, da je pričujoča razstava tematska, vsa razstavljena dela pa so izbrana iz fonda stalne zbirke Galerije Murska Sobota. S tem se opozarja na bogato, izvirno in vrhunsko likovno ustvarjanje v Prekmurju. V delih predstavljenih umetnikov je moč najti skupni tematski in nezgrešljivi imenovalec, ker je likovno ustvarjanje v tem prostoru tako zelo razvejeno. Drug, prav tako pomemben segment, na katerega velja opozoriti, pa je ta, da pri razstavljenih delih ne gre le za izbor, temveč – zaradi prostorskih danosti Galerije Murska Sobota – za izbor izbora. Vseh del iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota, ki spadajo v dani tematski okvir, ni mogoče razstaviti naenkrat.

Téma razstave je téma osamljenosti, tesnobe in melanholije kot tisti skupni imenovalec, ki se v preseku dobrih petdesetih let izčrpno izrazi pri različnih »prekmurskih« umetnikih. Naravnost nemogoče je, da bi kdo pred temi izbranimi deli doživel in v njih razbral občutke brezbrižnosti, razigranosti ali entuziazma. Gledalci jih označujejo z besedami: depresivno, morbidno, težko, zamorjeno in podobno.

Sproblematiko in tematizacijo horizonta, praznine in melanholije sem poskušal razložiti, kaj ti pojmi pomenijo in kako se kažejo v delih predstavljenih umetnikov. Prav tako želijo pokazati, da »prekmurska« likovna umetnost ne vsebuje popolnoma drugačnega izraza, torej takega izraza, kakršnega bi lahko zaznali le tukaj in nikjer drugje. Likovni jezik in rokopis, s katerim se izraža, je izviren in geografsko nezamejen. Ravno zato je univerzalen, saj v njem ni mogoče zaznati nobenih lokalizmov in regionalizmov.

Pridevnik »prekmurski« pišejo v narekovajih zato, ker z njim označujejo zgolj izvor ali kraj delovanja obravnavanih umetnikov, ne pa kakih posebnih slogovnih in pomenskih prekmurskih specifik, ki bi jih predstavljena dela nekako – mogoče tudi nostalgično – vsebovala ali nanje namigovala.

Tematika pričujoče razstave pa je samo eden izmed tematskih presekov, v katerem lahko predstavijo dela omenjenih umetnikov. Moment horizonta ter téma osamljenosti, melanholije in tesnobnosti še zdaleč nista edini in izključujoči skupni imenovalec, na katerega lahko spravimo ali zaradi katerega bi lahko presojali kakovost in izvirnost umetniških del. Ob tem so v Prekmurju delovali in še delujejo različni umetniki, ki so dosegli ravno takšno prepoznavnost in izjemno visoko stopnjo umetniškega izraza, hkrati pa so pripomogli k likovni artikulaciji Prekmurja. Vendar pa je njihov izraz drugačen in jih v pričujočo razstavo nikakor ne bi mogel vključiti, ne da bi jih položil na Prokrustovo posteljo. Tudi če bi se to zgodilo, razstava sama po sebi zaradi prostorske omejenosti galerijskega prostora ne bi pokazala tako rekoč ničesar razen preprostega niza, ki nikakor ne bi mogel biti spodoben in celovit pregled likovnega ustvarjanja v Prekmurju. V tem primeru bi se vse začelo in tudi končalo zgolj pri sodelovanju, medtem ko od takšne razstave nihče ne bi imel nič.

Bistvo umetniških del predstavljenih umetnikov je ravno v tem, da jih po kakovosti ne moremo več razumeti kot lokalne umetnike, saj so se morali dokazati v širšem domačem in tujem prostoru, ki se za lokalizme in lokalne specifike niti najmanj ne meni. To dejstvo ne pomeni nobenega podrejanja, pomeni zgolj razvidnost kriterijev prepoznavnosti, ki so jih ti umetniki morali doseči. Da so se lahko dokazali v okviru takšnih zahtev, so morali vrhunsko in izvirno umetniško obvladovati svojo obrt, ta pa lahko postane umetnost šele takrat, ko umetnik vrhunsko obvladovanje metjeja razume kot temeljni pogoj svojega ustvarjanja.

V predstavljenih delih kot njihov skupni imenovalec zasledimo odmevanje in nenehno izzvenevanje praznega prostora znotraj fizično neobstoječega prostora. Vsak umetnik ta duhovni horizont tematizira in problematizira po svoje.

Igor Banfi si prizadeva to praznino zapolniti z religiozno kontemplacijo, Dubravko Baumgartner izničuje horizont tako, da vanj postavlja dele uničenih hiš, ki v tem prostoru delujejo kot paravani in prostorske cezure, Nikolaj Beer ga izpolni z nerodovitno zemljo, ki kot mitični Saturn použije vse, na koncu tudi sebe, Robert Černelč naredi okvirje gibajočih se slik, v katerih se podobe počasi talijo in »ploščijo« v ravno črto, Sandi Červek duhovni horizont zapre in iz slike naredi črno ogledalo, ki v prostor gledalca odbija svetlobo in ga gleda s svojim očesom, Ladislav Danč to praznino zvije v ovinek, ki je samo detajl nekega širšega rondoja, v katerem je človek postavljen v stanje večnega prihajanja na izhodiščno mesto, Marjan Gumilar ga pretvori v kolaž, ki se spremeni v zlitje obeh horizontov, ki od tod spet preidejo v madeže kot mikroskopsko vidne strukture notranjosti telesa, Štefan Hauko ta prostor izpolni s svojimi oblaki, močvirjem in podobami utopljencev, ki tavajo nekje vmes, Zdenko Huzjan ga naseli z močvirjem živega blata, v katerem se pojavijo in nato izginejo njegova tragična bitja, Nataša Kos tematizira praznino horizonta s fotografijami televizijskega zaslona in intimizma lastnega doma, Franc Mesarič ga tematizira tako, da se njegov odsev sprva ujame v praznih mestnih interierjih, nato pa se dokončno fiksira v podobo mrtvega morja, Mirko Rajnar si prizadeva prestopiti ta razcep in se zavarovati pred zlim pogledom z različnimi perutnicami, odsekano glavo Lune in maskami, Dušan Šarotar pa to praznino zapolni s fotografijami fantazmagoričnih oblakov, v katerih se duše prikažejo in se v njih tudi razblinijo. 

Vsaka takšna razstava je hkrati tudi zahvala vsem tistim, ki so si nekoč prizadevali najti in tudi našli skupno soglasje, zaradi katerega sploh imamo to, kar imamo. Hkrati je zahvala vsem tistim, ki so pred nami vzpostavljali razstaviščno dejavnost in začeli sestavljati stalne zbirke. Brez vsega tega bi letošnje tako imenovano prekmursko leto zvenelo zelo nepopolno. Vsa razstavljena dela so iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Tako smo izpostavili tudi našo skrb za premično dediščino. Stalna zbirka je skupno dobro, nihče je ne bo nesel ne domov ne kamor koli drugam. Ostala bo tukaj, v Murski Soboti. Stalna zbirka je tako dokument kakor monument, ki se v danem trenutku in danih možnostih sestavlja za prihodnje rodove. Izjemni umetniki in njihova dela so na srečo vedno nekje tukaj, vedno so nekje ob nas.

Ob razstavi bo izšla obsežna monografija z besedilom dr. Roberta Inhofa. Monografija bo predstavljena na posebnem dogodku v mesecu oktobru.

S spleta

Komentarji (0)

Starejše novice