Kljub neuspehu v šoli so uspešno začrtali življensko pot

Prireditve v Tednu vseživljenjskega učenja (TVU) potekajo tudi v programu Projektno učenje za mlajše odrasle (PUM), ki se izvaja na Ljudski univerzi Murska Sobota že od leta 2001 naprej. Letošnjo 16. generacijo obiskuje 21 udeležencev, v preteklih 15 letih delovanja pa je bilo vključenih skupno kar 368 mladih. PUM je namenjen mladim brezposelnim, ki so stari od 15 do 25 let, niso v šoli in nimajo poklicne izobrazbe. Vključitev v ta brezplačni program omogoča Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. 

Izmed vseh bivših udeležencev, ki so že obiskovali ta program, so 3 mlajši odrasli z nami delili svoje zgodbe, izkušnje in razmišljanja. Kljub začetnem šolskem neuspehu so Melita, Nikola in Mitja s pomočjo mentorjev vztrajali, napredovali in uspešno začrtali svojo življenjsko pot.

Melita Lazar (26) je po začetnem neuspehu na maturi vztrajala in je danes profesorica likovne umetnosti. Diplomirala je v 4 letih, za svojo diplomsko nalogo pa je prejela Pomursko raziskovalno nagrado za leto 2013 za najboljše diplomsko delo s področja družboslovja in humanistike. Trenutno je zaposlena na Osnovni šoli Bogojina, poleg tega še izredno študira računovodstvo, prostovoljno izvaja delavnice v Ozari, v prostem  času poučuje matematiko in slovenščino, izdeluje voščilnice, veliko ustvarja in še kaj.

Nikola Bogar (21) je pred 3 leti je opustil srednješolsko izobraževanje in se vključil v program PUM. V času obiskovanja PUM-a je dokončal šolanje na Dvojezični srednji šoli Lendava, pridobil poklic gastronom – hotelir in se kmalu zatem zaposlil v priznani italijanski restavraciji Bella Venezia v Lendavi.

Mitja Magdič (21) je v času obiskovanja programa PUM uspešno opravil maturo na Ekonomski šoli Murska Sobota in pridobil poklic logistični tehnik. V programu PUM je s pomočjo mentorjev vztrajno iskal zaposlitev. Trenutno je zaposlen v podjetju Iskone (Panvita MIR) v Gornji Radgoni. 

1.    Človek se vse življenje uči – formalno ali neformalno. Katere okoliščine so vas spodbudile, da ste se odločili za vključitev  v program PUM in s tem pridobivanje novih znanj in veščin?

Melita: Želja po nekem novem znanju in za službo, kariero za naprej, pa da pridobim neko stopnjo izobrazbe. Ko sem bila v PUM-u, mi je bila priznana le osnovnošolska izobrazba in  ob tem sem se počutila »slabo«, no sedaj je situacija že drugačna. 

Nikola: Predvsem me je gnala želja po dokončanju šolanja in upanju na prvo zaposlitev. Zadal sem si tudi cilj , da se čim prej finančno osamosvojim, si mogoče kupim svoj prvi avto, začnem načrtovati družino … Pri tem so me seveda spodbujali moji sorodniki in prijatelji ter seveda mentorji v programu PUM, za kar sem jim zelo hvaležen.

Mitja:   Vsekakor je bila glavna okoliščina to, da nisem  imel službe in stalnega dohodka. V takšnih primerih človek išče rešitve in v iskanju le teh sem naletel na program PUM. V tem programu sem se naučil veliko novega in mi je bil v pomoč pri iskanju zaposlitve.

2.    Vsak začetek je težak. Po krajšem obdobju brezposelnosti  ste se odločili za pridobitev novih znanj, ki bi vam lahko pomagala do večje uspešnosti pri iskanju zaposlitve ali do samozaposlitve.  Kakšni občutki so vas spremljali ko ste začeli obiskovati program PUM?

Melita: Ko nisem naredila mature, si nisem predstavljala, da bom leto dni doma sedela in čakala, da bom pristopila ponovno k maturi. Iskala sem alternativo, kjer bom lahko aktivna in takrat so mi na Zavodu za zaposlovanje ponudili vključitev program PUM. Ponudbo sem sprejela, za kar mi nikoli ni bilo žal.

Mitja:   Že ob prvem srečanju so me spremljali pozitivni občutki, saj sem spoznal tudi druge ljudi, ki so bili v podobni situaciji kot jaz. To mi je na nek način pomagalo in dodatno spodbujalo iskanje zaposlitve.

3.    Med izobraževanjem se pogosto dogaja, da nas spremljajo dvomi, nesigurnost, pomanjkanje motivacije in druge podobne težave. Ste se tudi vi srečevali s podobnimi izzivi in kako ste se jih lotili?

Melita: Težko je bilo, ko gre tvoja generacija naprej, ti pa ostaneš eno leto zadaj. Ti občutki so po vseh teh letih sicer zdaj drugačni. Zdaj sem recimo jaz napredovala, pa so nekateri ostali »zadaj«. To sicer ni lepo povedano, ampak v meni je eno zadovoljstvo, da nisem veliko zaostala, da tisto eno leto ni veliko pomenilo. Tudi študij ni bil enostaven, saj sem bila jaz z gimnazije in nisem imela veliko osnove, ampak so sošolci pomagali.

Mitja:   K sreči se s tem nisem srečeval, saj sem imel ob sebi ljudi, ki so me motivirali in spodbujali. Pošiljal sem prošnje in spraševal ljudi za delo in pri tem nisem obupal, na koncu se mi je želja uresničila.

4.    Nove izkušnje niste pridobivali samo z učenjem. Verjetno ste med izobraževanjem spoznali nove ljudi, njihove zgodbe, razširili socialno mrežo in pridobili tudi kakšna  »mehka« znanja za usmerjanje svoje kariere, iskanje novih priložnosti … Se vam zdi da je izobraževanje in usposabljanje tudi zaradi tega dobrodošlo , oziroma kakšna so vaša razmišljanja o tem?

Melita: Učiti se moramo vse življenje, tako kot je to v duhu Tedna vseživljenjskega učenja. Nikoli ni dovolj, samo tisto kar prebereš. Na študiju recimo ne pridobiš vseh tistih socialnih veščin,  kako se znajti v določeni situaciji in podobno. Te stvari pridobiš le s prakso oz. z izkušnjami. V času študija sem bila že prostovoljka na OŠ Gustava Šiliha, diplomirala pa sem tudi z delom z otroki s posebnimi potrebami. Veliko se namreč naučiš od otrok.

Nikola: V praksi gre marsikaj drugače kot v teoriji, ni vse v učbenikih. V programu PUM sem pridobil ogromno neformalnega znanja in komunikacijskih veščin, kar mi v mojem poklicu zelo koristi. Seveda pa se iz dneva v dan in nenehno učim in napredujem, tako v službi kot v zasebnem življenju. 

Mitja:  Vse kar se v življenju naučiš ti prej ali slej pride prav. Še posebej, če imaš ob sebi dobre mentorje, ki te znajo usmerjati. In prav zaradi tega se mi zdi ta program več kot dobrodošel.

5.    Lepo je če nas začrtana pot pripelje do konkretnega cilja. Na žalost krizna situacija, predvsem  v naši regiji, brezposelnim ne zagotavlja hitrega doseganja cilja, ki je najpogosteje zaposlitev. Ali se vseeno splača izobraževati? Kako razmišljate o tem in kam je vas pripeljala vaša pot?

Melita: Jaz mislim, da se splača izobraževati, vseeno je lepo imeti kakšna znanja in širino. Jaz sem se zdaj odločila, da se še dodatno izobražujem na čisto drugem področju (računovodstvo).

Nikola: Vsekakor se splača izobraževati, slej ko prej se pojavi priložnost za zaposlitev. Treba je biti vztrajen in optimističen.

Mitja:   Žal je res tako, da v naši regiji primanjkuje služb in je veliko ljudi brezposelnih. Ampak, če si dovolj vztrajen se bo delo prej ali slej našlo.

6.    Mladi si radi zidajo gradove v oblaki, a tudi starejši radi sanjarimo o življenju »ki bi ga imeli, če bi «… Kakšne so sedaj vaše sanje? Kakšno pot boste ubrali da bi jih uresničili?

Melita: Moje sanje so dobiti službo. Vse svoje »adute« bom uporabila. Lepo je sicer imeti službo v šolstvu, želim si tudi ustvarjati, drugače me veseli tudi računovodstvo. Moji gradovi so služba v šolstvu, delo z otroki.

Nikola: Zaenkrat ostajam zaposlen v restavraciji Bella Venezia, kjer sem zelo zadovoljen. Sčasoma pa bom začel razmišljati o družini. Sicer sem še relativno mlad, zato se moram tudi še malo »znoreti« (smeh).

Mitja:   Moje sanje so nadaljevati z delom in z normalnim načinom življenja.

7.    Za konec pa še napotek za vse tiste, ki stojijo na razpotju …

Melita: Nikoli ne nehaj sanjati!

Nikola: Vsakemu toplo priporočam, da se odloči za izobraževanje, saj se slej ko prej »investicija« povrne.  Skoraj mi je malo žal, da še nisem nadaljeval s šolanjem, ampak tudi za to bo še čas. 

Mitja:   Pri takšnih stvareh nikoli ne obupajte in iščite sebi primerne rešitve. V kolikor nimate ob sebi primernih ljudi, ki bi vas usmerjali, pa se obrnite na PUM, ki je pri tem več kot odlična pomoč.