Zadnji gost v letošnjem ciklu oddaj Dora - nedeljski pogovori je bil slovenski kantavtor in gledališki igralec Iztok Mlakar.

Marjan Dora in Iztok Mlakar sta pogovor začela s tem, od kje odločitev, da postane glasbenik in igralec. Kaj hitro sta prišla do teorije, da so komedijanti zelo resni ljudje, mnogi celo pusti v zasebnem življenju.

"Ja, kaj je tematika komedije? Zmeraj človeške napake. Kdo opazi človeške napake? Človek, ki je siten. Tako, da komedijanti sami po sebi, ne da so zagrenjeni, ampak spravljati ljudi v smeh je resen posel. Da na koncu zgleda, kot da stresaš stvari iz rokava, se moraš konkretno namatrat," pravi Iztok Mlakar.

Ta je v svojih besedilih velikokrat zelo kritičen in zajedljiv, ampak vse to zapakira v simpatično preobleko.

"Komedijant ima zmeraj nekoga pred sabo, ki mu to govori. Signal, ki ga dobi nazaj, da je stvar dobro sprejeta, je smeh. Ti moraš misliti na človeka, ki mu to sporočaš in jasno, da je humor nekaj, kar razbija in preskoči jarke, ki si jih postavljamo".

Če se smejejo tisti, na katere ciljaš, si zmagal

Velikokrat so "glavne osebe" njegovih pesmih osebe iz resničnega življenja. 

"Če želiš biti zelo konkreten, moraš biti zelo splošen. Tudi tistim, ki jim je to namenjeno, se dostikrat smejejo iz vsega srca. Takrat veš, da si zmagal".

Dora je ob tem povedal, da mu ni všeč humor, ki v slabo voljo spravi tistega, ki mu je namenjen. Mlakar na to odgovarja tako:

"Humor brez tarče ne obstaja. Nekdo je vedno tarča. Ni potrebno, da je vedno človek z imenom in priimkom, ampak neka človekova lastnost, človekova slabost, je vedno tematika humorja. V kolikor to izpostaviš, je jasno, da ta lastnost nekje tudi dobi ime in priimek v tvojem razmišljanju".

Tokratni gost živi ob meji z Italijo, kjer dajejo veliko več pomena temu, kdo je socialist, kdo je "desen", zato ga je Dora vprašal, če tam še vedno prevladuje proletarska miselnost.

"Dejstvo je, da je to prostor na prepihu in to je dobro. Tam se nekje dva svetova srečujeta, dve tektonski plošči, ki se malo premikata levo in desno in potem tam kjer izbruhne, je najboljša zemlja, tam se dogajajo najboljše stvari".

Dotaknila sta se tudi dialekta.

"V gledališču vedno iščeš jezik, ki naravno zveni, ki je tam od otroštva. Dialekt je vedno narejen za govorjenje, ni narejen za pisanje. Nikoli ni istega dialekta, tudi dve vasi, ki sta zelo blizu, se lahko po govoru razlikujeta. Zaradi tega je gledališki jezik izvrsten, ker je zelo neposreden. Isto je pri poeziji".

Govora je bilo tudi o tem, da Mlakar stand-up komedije nikoli ni vzel za svoje, je nikoli ni "kupil", povedano drugače.

"Ne, da ne kupim. Stand up sem tudi sam študiral, kako in kaj. Problem pri stand up komediji je ta, da mi vse kupimo iz Amerike, kot zagotovljeno stvar. Če se ne zavedaš, od kod prihaja ta tradicija, zamujaš marsikaj. V Ameriki je pri teh komedijantih ena stvar, pa ne bi rad učil koga kar koli, ampak dejstvo je, da je tam ogromno teh klubov. Komedijant ima čas, da svoj program skozi ogromno ponovitev izpili do konca".

Zanimivo je tudi to, kako Mlakar preverja nove pesmi. Pravzaprav hodi s to pesmijo okoli in preverja, kakšen bo odziv.

"Vrniva se spet k Ameriki in temu samoučenju. V tem poklicu, se moraš sam učiti. Seveda s prakso že velikokrat vnaprej ugotoviš, kaj bo dobro in kaj ne. To je obrt in obrti se učiš, z vsem dobrim, kar ta beseda pomeni".

Veliko let je minilo od predzadnjega in zadnjega Mlakarjevega izdelka. Kaj se je zgodilo?

"Ponavadi sem imel izdelke na sedem let. Zdaj sta bili vmes še dve komediji, ki sem ju napisal. Seveda je to treba najprej napisati, nato še odigrati in to je to".

Znano je, da Mlakar najraje nastopa v malih dvoranah, kjer je omejitev približno 60 ljudi. Tako lahko naveže očesni stik z vsemi obiskovalci.

"To je potem tisto, da vidiš, kaj je dobro in kaj ni".

Več pa v priloženem videoposnetku.

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
autofahrer (nepreverjen)

Starejše novice