Minuli ponedeljek smo obeležili svetovni dan invalidov in ob tej priložnosti smo stopili v stik z mladima Pomurcema, ki sta nam izzive, s katerimi se v mestnem okolju srečujejo osebe v vozičku, predstavila iz prve roke.

Z mlado psihologinjo in svetovalno delavko Brino Vlaj ter Aljošo Škaperjem, snovalcem mobilnih aplikacij, namenjenih gibalno oviranim osebam, smo se pogovorili o prijaznosti Murske Sobote do oseb na vozičku in dostopnosti – pa ne le o tistih točkah, ki jih obiščejo za najnujnejše opravke:

»Ker pač invalidi počnemo radi tudi še kaj drugega kot samo hodimo po najnujnejših opravkih, k zdravniku in na banko. Tudi marsikatera oseba na invalidskem vozičku gre rada kdaj na kakšno kavo, pa tudi na pivo, na kakšen koncert in še marsikaj,« razlaga Brina, ki ocenjuje, da Murska Sobota ni slabo dostopna za gibalno ovirane osebe na invalidskih vozičkih, vendar je še veliko prostora za izboljšave.

Dostopno le pritličje

Dostopnost javnih, kulturnih in zdravstvenih ustanov, trgovin ter lokalov v Murski Soboti se precej razlikuje. Kot kaže, je težaven predvsem Zdravstveni dom, ki ima dostopne prostore samo v pritličju, prav tako tudi občina. 

»Problem je težje rešljiv, ker gre za več nepovezanih zgradb, posebej v Zdravstvenem domu. V omenjenem primeru se tudi z izgradnjo enega dvigala ne bi rešilo kaj dosti, saj bi le eno dvigalo težko rešilo dostop v nadstropju vseh ločenih zgradb,« ugotavlja mlada psihologinja.

Med kulturnimi ustanovami v Murski Soboti z vidika dostopnosti invalidom v oči medtem bode nekdanji kino, današnje Gledališče Park, ki je navzven sicer lepo dostopno po položni klančini toda …

»Notri je pa druga zgodba. Za tistih cca. 10 stopnic do dvorane sicer imajo nek t.i. vzpenjalnik, a je velik in okoren, niti ni vedno tam,« razlaga Aljoša, ki sta ga ob obisku ene od predstav prenašala kar varnostnika.

Niti najmanj prijetno in daleč od želene samostojnosti torej. Z njegovimi ugotovitvami so skladne tudi Brinine izkušnje. Ravno tako namreč izpostavlja nerodno presedanje v poseben voziček za uporabo naprave, ki osebo prepelje po stopnicah.

Tudi z najboljšimi nameni se zalomi

Ne gre za edini primer, kjer z izvedbo nekoliko zalomi kljub dobrim namenom. Med lokali Aljoša izpostavlja Caffe Cubo, ki je po njegovem opažanju lepo uredil klančino, a to žal običajno blokirajo mize in stoli. 

Podobno težavo opaža tudi v Mladinskem informativnem in kulturnem klubu Murska Sobota, kjer je vhod omogočen prek klančine na dvoriščni strani, a je ta tako strma, da jo še sam komaj premaga. Že pri vzponu tako marsikdo potrebuje pomoč, če oviro že premagajo sami, pa jih nato ustavijo težavna vhodna vrata.

V notranjosti klub sicer premore celo invalidsko stranišče, kar je po mnenju Škaperja pohvalno, a je tudi tukaj težava z dostopnostjo. Ob tem pa tam vlada še prostorska stiska, saj prostor pogosto služi kot skladišče.

K sreči so v mestu tudi uspešne rešitve. Brina kot posebej pozitivno izpostavlja ureditev v novem Centru za socialno delo, ki se ponaša z montažno klančino, v notranjosti pa ima tudi dvigalo. 

 »Lepo je dostopna tudi mestna knjižnica, ki ima tudi primeren invalidski WC. Zakaj primeren? Zato ker vsak invalidski WC še ni primeren.« 

Samo oznaka ni rešitev

Našo sogovornico denimo preseneča, da ima BTC Murska Sobota trenutno eno stranišče, namenjeno invalidom, ki je tako majhno, da še človek brez vozička komaj pride vanj. Bolje dostopen je medtem Trgovski center Maximus, nadaljuje.

»Sicer pa – najbolj sodobno bi bilo, če bi vsak ženski wc imel svojega invalidskega in prav tako moški. Saj ne rabimo nobene posebne kategorije,« razmišlja Brina.

Na področju same prometne ureditve, predvsem stanja in prehodnosti pločnikov v mestu, naša sogovornika posebnih težav ne izpostavljata. 

Pločniki so znižani tako rekoč po vsem mestu, le na velike naklone bi veljalo nekoliko bolj popaziti, dodaja Aljoša.

Pa se razmere na področju dostopnosti gibalno oviranim osebam v Murski Soboti spreminjajo na bolje? Prav velikih premikov po opažanju Pomurcev, ki sta z nami delila svoje mnenje, ni.

 »Zdi se mi, da se stvari spreminjajo na boljše, vendar zelo počasi,« opaža Brina. Aljoša medtem razmišlja: »Kot prvo bi po mojem mnenju občina mogla vse urediti, da bi potem še ostali sledili.«

Manj besed, več dejanj

Sicer pa javnost očitno velikokrat spregleda potrebo po prilagoditvah ter dejstvo, da si prostor delimo osebe z različnimi potrebami. K spremembam bi gotovo pripomogla večja prepoznavnost invalidov, na kateri bi po mnenju Aljoše morale bolj delati tako pomurske invalidske organizacije kot tudi posamezniki.

Predvsem pa o težavah dostopnosti preveč govorimo in premalo ukrepamo. 

 »Žalostno je, koliko takih obratov ima majhno oviro, prag ali eno stopnico, kar bi čisto preprosto rešili z majhno klančino – lahko je tudi lesena deska, improvizirajte!« predlaga avtor mobilne aplikacije.

»Več bi imeli vsi od tega, da bi kar šli po mestu postavljat klančine, namesto tega da o tem največ govorimo. Sicer pa bom končala kot sem začela – Murska Sobota ni slabo dostopno mesto, vendar je še veliko prostora za izboljšave,« sklene Brina.

S spleta

Komentarji (6)

Tehnik12 (nepreverjen)

glejte, ce pride invalid v zdravstveni dom in prosi osebje ali celo druge stranke jim prav vsi lepo pomorejo oz. tudi sam pomagam.
Prav tako se nisem opazil, da kaksnemu starejsemu nebi kdo pomagal.
Te invalidske organizacije res nikoli niso zadovoljne in velikokrat nekaj blebetajo samo z razloga, da opravicijo svoj obstanek. Imel sem primer z enim invalidskim drustvom v mb s katerim sem sodeloval za izdelavo seminarske naloge. Njihove ideje in slaba volja do ze urejenih zadev me je dvignila, da sem odsel in si posledicno spremenil temo seminarske naloge. Zal pa se vsako zeljo res ne more ustrecti....

BrinaV (nepreverjen)

Hvala za komentar. Je kje govora o tem, da kdo ne bi pomagal? Govorimo zgolj o dejstvu, da zgradbe niso povsem arhitektonsko dostopne in nič drugega. To pa tudi očitno sami opažate. Tudi za nobeno invalidsko organizacijo nič ne vem, govorim samo o svojih opažanjih. Dokler z vozičkom nekam ne morem priti, to zame ni urejeno in se mi zdi sporno, da bi naj za invalide bile dovolj dobre neke zasilne rešitve. Pa še enkrat - gre zgolj za opažanja o tem kaj je in kaj ni dostopno. Tudi sami pravite, da mora osebje pri dostopu pomagati pa ali ne bi bilo fajn, če se tudi vi ne bi s tem rabili še obremenjevati? Klančino in dvigalo lahko uporabljajo vsi, stopnic pa marsikdo ne, ne samo invalidi, tudi starejši, mamice z otroškimi vozički, nenazadnje tudi bolni in polomljeni pacienti pa še kdo.

In reply to by Tehnik12 (nepreverjen)

pišemgučin (nepreverjen)

Žal je tak, ampak kako naj vgradiš dvigalo v obstoječo, staro/starješo zgradbo? Podereš glavne (podporne) stene, da narediš mesto? Ne gre

In reply to by BrinaV (nepreverjen)

BrinaV (nepreverjen)

Ali ni v objavi tudi prav to navedeno, da je v omenjenem primeru zadeva tezje resljiva? In ponovno, gre zgolj za opazanja o tem kaj je bolj in kaj manj dostopno. Sicer so pa marsikje dostopne zgradbe, recimo celo gradovi, z zelo veliko zgodovinsko vrednostjo.

In reply to by pišemgučin (nepreverjen)

Mašša (nepreverjen)

Se popolnoma strinjan! Moja pokojna babica je mejla bergle in je niti po tej stubaj nej mogla...njena dr.pa je mejla ambulanto zgoraj. In gda san jo pelala k njej-nej malo krat, san mogla po dr ite ka jo je poglednila spodaj v pritlicji v ambulanti. Pa neje bila edina. Te starejši sploj nemrejo po stubaj ite do svoje dr. Smilijo se mi oni pa tude invalidi na vozičkaj...

In reply to by BrinaV (nepreverjen)

gostja 426 (nepreverjen)

Tehnik, poanta je nej v ton, ka ne bi nihče pomago, ampak v samostojnosti. Vsak med nami je rad samostojen in nešče biti odvisen od drügih. Če si ščel kao pisati seminarsko nalogo, je težko razumljivo, ka ne razmiš bistva. Boukše, ka je nejsi napiso, ker nemaš čüta za tou in nemreš razmiti invalida. Zakoj bi mogli biti zadovoljni z fsen, ka se jin ponidi? Soboški so še prehitro zadovoljni ...
Ne vem, odkod si zdaj potegnil invalidske organizacije - v članku sta samo Brina in Aljoša povedala svoje mnenje, pa tudi to šele zdaj. Pred leti sem se trudila pomagati pri izboljšanju dostopnosti prostorov gibalno oviranim invalidom in nisem dosegla nič, ker sem bila sama, od njega sem dobila le načelno podporo, drugega nič. Invalidske organizacije so tiho, mirno pustijo občini, ki se slini, da je invalidom prijazna občina, nihče ne stori nič, stanje je že vrsto let isto, ker se invalidi raje gredo šport kot da bi izboljševali lasten položaj. Zato je tako, kot je.

In reply to by Tehnik12 (nepreverjen)

Starejše novice