Avanturo treh mladih Radenčanov, ki so se odločili, da bodo pot, ki jo opeva Vlado Kreslin kar prekolesarili, je na družabnih omrežjih spremljalo več sto ljudi.

Ideja se je Maju, Žanu in Juretu porodila že na začetku letošnjih poletnih počitnic, vendar je odločitev za dogodivščino padla dokaj spontano: 

''Sami nismo verjeli, da bomo izlet dejansko izpeljali, bolj kot delanje načrtov je bila to za nas šala. Trikrat smo svoj ‘Tour de France’ prestavili zaradi slabega vremena, nato pa smo nekega jutra na kavi rekli: Ja nič, pa gremo danes.''

Starši sprva niso verjeli, da bodo fantje podvig dejansko izpeljali, vendar so pogovori doma bili tako pogosti, da je Majev oče začel počasi kupovati kolesarsko opremo in ‘čisto padel not’.  Na dan D, ko bi moralo biti že vse nared, je Žanovo kolo bilo še v delih. Ko je bil čas za odhod, kolo še vedno ni imelo gume, Juretov oče, ki bi fante moral peljati na začetno točko pa se je lahko le kislo nasmehnil, ko je izvedel, da bo pozen na ostale obveznosti.

Do Ptuja verjetno pridemo

''Bajk trip,'' kot so ga fantje poimenovali, se je začel v Kuzmi, načrt pa je bil, da prvi del potovanja zaključijo na Ptuju. Majhna težava je nastala, ko so se fantje spomnili na to, da bo nekje treba tudi prespati, vendar so si (hvala bogu za družbena omrežja) po poti uredili prenočišče: 

“Kolega nam je sporočil, da lahko prenočimo na njihovem seniku, kar se nam je zdelo čudovito, saj smo vedeli, da nam bo ponoči v šotoru kar hladno.”

Ko so prišli do prvega cilja, pa jih ni pričakal senik vendar, kot sami pravijo ‘hotel s petimi zvezdicami’ - garaža, ležalniki, zakurjena peč in kuhano vino. Ponoči se je temperatura spustila na sedem stopinj, zato so hvaležni prijatelju Leonu in družini, da so jih tako hitro in gostoljubno sprejeli, “mi pa verjetno zaradi njih nismo zmrznili že prvo noč”.

Prestolnica na vidiku, a brez pedala

Po poti so počeli vse, da bi se izognili naporom kolesarjenja, vsak dan so se sicer odločili, da odrinejo že zgodaj zjutraj, vendar bi to bilo v nasprotju z njihovim glavnim namenom, uživati. Druga etapa je bila najtežja, ravnina do Slovenske Bistrice se je, kot pravijo, vlekla kot ponedeljek, nato pa so se začeli vzponi. Zaradi lakote in napora je bilo včasih zaslišati tudi kakšno sočno besedo, vendar so po malici s polnimi trebuhi in nasmejanih obrazov nadaljevali.  

Najtežji je bil vzpon do Trojan, vendar je razlged poplačal napore. Pred prestolnico se jim je popotnikom pripetila prva nevšečnost, na enemu izmed koles se je namreč odlomil pedal in komaj so prišli do Ljubljane. Na našo srečo so v študentu kjer so prespali pedal od kolesa uporabljali kot kljuko na vratih, zato ni bilo druge, kot da stanovalcem ‘ukrademo’ kljuko, v smehu zaupajo fantje. 

“Zgodaj zjutraj smo prekolesarili pol Ljubljane, da smo našli nekoga, ki ima vsaj približno primerno orodje, da nam menja pedal. Ena od avtomehaničnih delavnic je že bila odprta, vendar nam tamkajšnji mojster kljub naporom ni mogel pomagati. Zato smo se napotili do popravljavca koles, ki nam ga je priporočil avtomehanik. Pol ure pred odprtjem zagledamo starčka, ki ni ravno bil videti, kot nekdo, ki nam lahko dejansko pomaga, če smo že avtomehanika tako namučili. Nejevoljen, da ga nadlehujemo že navsezgodaj nas je vseeno sprejel in v manj kot desetih sekundah rešil problem, nismo mogli verjeti svojim očem.”

Tartinijev pozdrav

Zadnji del pustolovščine je minil brez težav. 

“Ko smo parkirali na Tartinijevem trgu, smo kričali od veselja, vsi so nas gledali, kot da smo padli iz lune. Prosili smo gospodično, da nas fotografira, njen odgovor pa je bil: ‘Lejko dečki, nega nevole.’

Prespali so v hostlu, kopali so se na vseh plažah, ki so jih lahko našli, skratka uživali so v uspehu. Da bi kolesarili še nazaj do Radenec jim ni padlo na pamet, zato so šli s kolesi vlak, ki jih je pripeljal do doma.

Kot pravi Radenčani so fantje zadnjo sliko naredili pri vrelcu, častni krog pa so odpeljali skozi krožišče pri avtobusni postaji, sicer so zaustavili promet iz vseh štirih strani, vendar je bilo vredno vsakega nejevoljnega pogleda. Glasba, ki je odmevala iz krožnega prometa, pa je bila – le kdo bi si mislil – iz Goričkega v Piran.

Niko Hari

S spleta

Komentarji (1)

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Hahaha (nepreverjen)
Komentar je zaradi velikega števila negativnih odzivov skrit.

Ja wau.. kaksen vzpon.. ce nemas nika za delate to neje bas podvig.

Starejše novice