V primerjavi s preteklimi leti se starši aktivneje vključujejo v šolski proces, vendar se pogosto ne zavedajo, da svojemu otroku s tem bolj škodujejo, kot pa mu pomagajo.

Neuresničene sanje?

Ali starši z vključevanjem v šolski proces res preveč omejujejo otroka in povzročijo, da ta ne zna samostojno razmišljati, kar mu lahko oteži kasnejše življenje? Nekateri namreč poskušajo tako uresničiti svoje ambicije, ki jih sami v svoji mladosti niso uspeli realizirati. Ker lahko o tovrstni tematiki poda relevantne informacije le nekdo, ki je v neposrednem stiku tako s starši kot z otroki, smo o mnenju povprašali šolsko psihologinjo in učiteljico predmetne stopnje na eni od murskosoboških osnovnih šol (njuna imena hranimo v naših arhivih).

Nekateri starši so preveč, nekateri premalo vključeni

Učiteljica, ki se s poučevanjem ukvarja že skorajda trideset let, glede na izkušnje ločuje med tremi skupinami staršev.

Preveč zaščitniški starši prevzemajo otrokove naloge na svoja ramena in ga poskušajo obvarovati pred vsakim stresom. Ti starši se zelo intenzivno zanimajo za dogajanje pri pouku, želijo biti seznanjeni s podrobnostmi in se pogosto vpletajo v sam učni proces. Otrokom pomagajo pri domačih nalogah, pri izdelavi plakatov in projektov ter jih vpišejo k različnim popoldanskim dejavnostim. Pogosto izberejo takšne, ki veljajo za prestižne na družbeni lestvici. To počnejo zato, da bi drugi videli, kako pomembni so za njih otroci, velikokrat pa se skrivajo za tem neizživete ambicije in frustracije. Otroci takšnih staršev so nesamostojni in zbegani.

Starši, ki zanemarjajo otroke, so pogosto nezainteresirani za otrokovo dejavnost v šoli, ne spremljajo, kaj se otrok uči in ne zanima jih napredek pri pouku. Na govorilne ure prihajajo zelo redko ali pa sploh ne. Pogosto niti ne vedo, katere izbirne predmete imajo otroci in kaj jih v šoli veseli. Pri domačih nalogah in učenju so ti prepuščeni sami sebi, zato so večinoma v šoli tudi manj uspešni. Pogosto se pojavijo tudi neopravičeni izostanki, ki kažejo na to, da otrok nima kontrole, katero bi potreboval. Takšni starši so slab zgled, ker ne opravijo svojih dolžnosti.

Starši, ki znajo z otroki, pa so tisti, ki šolske zadeve spremljajo, otroku pa dajo vedeti, da je domače delo za šolo njegova stvar. Takšni starši so otrokom v oporo, če rabijo kakšno pomoč in spodbudo. Svoj naraščaj seveda tudi kdaj kritizirajo, vendar je njihova kritika vedno dobronamerna in konstruktivna. Za prostočasne dejavnosti se odločijo skupaj z otrokom in ne pretiravajo v številu izbranih aktivnosti. Prosti čas preživljajo z otrokom, se z njim igrajo ali pogovarjajo, ga brezpogojno sprejemajo in mu pomagajo na poti odraščanja. Ti otroci so samozavestni in dobro opremljeni za življenje.

Otrok mora razmišljati z lastno glavo

Psihologinja zagovarja stališče, da starši svoje otroke sicer morajo spodbujati pri učenju, delanju nalog, vendar pa je priporočljivo, da pri tem ohranijo distanco in jim tako omogočijo, da razmišljajo z lastno glavo ter se naučijo biti samostojni.

»Vsekakor delavci v šolah opažamo, da se nekateri starši preveč vključujejo v otrokovo delo za šolo.  Pomembno je predvsem, da se starši za otrokovo šolsko delo zanimajo, ga pri tem spodbujajo, nikakor pa ne priporočamo, da opravljajo naloge namesto njega.  Ko otrok opravlja domače naloge, naj bodo starši nekje v bližini in dosegljivi, če jih otrok potrebuje, ne pa da sedijo zraven njega. Učitelju je otrokova domača naloga pomembna povratna informacija o tem, kaj zna in kje ima morebiti še težave, zato je prav, da jo otrok napiše samostojno. Moramo jih spodbujati k čim večji samostojnosti. Le ob nalogi, ki jo opravijo sami in z lastnim trudom, doživijo tisto ta pravo zadovoljstvo. K samostojnosti naj starši otroke spodbujajo čim prej. To se začne že pred vstopom v šolo pri določenih opravilih, kot so obuvanje in oblačenje, pospravljanje igrač ipd.«

S spleta

Komentarji (19)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
dejdi (nepreverjen)

Spašuje učiteljica Jožeka, ka si Jožek to domačo nalogo ti piso.Pa pravi Jožek,tršica pa znate naloga je bila težka pa mi je ati malo pomago.Pa pravi ućiteljica, vej san si mislila ka telko norosti kak si napiso si si nej mogo san zmisliti.

happy (nepreverjen)

Tema se mi zdi preresna, da bi tako pavšalno o njej poročali. Najmanj,kar bi (nepodpisani) avtor moral narediti je, o temi povprašati še kakšnega starša.

Peredajs

"happy", imaš veliko prav. Samo mi, starši pa gledamo s svoje strani. Šel sem k enemu in drugemu sosedu in sedi poleg oče, pri drugem mama, otrok obiskuje 1. ali 2. razred. Toliko naloge, kot bi jo moral napraviti, nima šanse, da jo napravi. Ali sedi do jutra otrok sam, ali pa mu nekdo pomaga. Misliš, da učitelj ne ve, da to ni napravil otrok? Pa zakaj jim potem naloži to, kot misli, da je za otroka primerno. Jasno, tako narekuje stroka in vsi doktorji na raznih simpozijih. Osnovno šolo smo napravili kot neko znanstveno ustanovo. Mladim pa se gabi. Kaj so samo napravili iz Slovenščine. Če se samo spomnim na tiste svoje čase pa povedek, osebek, ... Sranje od sranja, ki ga nikoli več ne bom rabil. Danes pa je to krat 100. Ko pa pride na TV nek dr., razlaga, da otroci ne vedo slovensko. Jasno, kako pa bodo vedeli, če se mu pa gabi takšno "preseravanje".

mala_biba (nepreverjen)

Otrok ima v šoli (sploh v nižjih razredih) možnost obiskovanja podaljšanega bivanja. Tam se v veliki meri naredijo domače naloge. Včasih ostane tudi kaj za doma. Starši velikokrat nastopamo preveč zaščitniško do svojih otrok. Včasih moramo otroka pustiti, da ''pade'', da se potem nauči tega, da mora vstati in iti naprej. Na lastnih napakah se ljudje največ naučimo, tudi naši otroci so takšni. Imam 2 otroka in pri nobenem ne sedim poleg, kadar dela domače naloge. Res je, da če česa ne razume, razložim, ampak domače naloge so otrokova dolžnost, kakor tudi razni plakati in seminarske naloge.

ti šment no (nepreverjen)

Ni idealnega otroka, staršev, učiteljic- vsak pomaga svojemu otroku koliko lahko. Po eni strani v šoli razlagajo, kako naj starši sodelujejo in delajo z otrokom, po drugi strani pa jim gre to v nos, ker premalo delajo in ponavljajo v šoli- izgovor ni časa, s snovjo morajonaprej... eh

Peredajs

"mala_biba", ste ena redkih, ki imate vse "pošlihtano", dobro službo, plačo 5., nedeljen delovni čas, "vunder kinde", ni vam potrebno iti prosit svoje dolžnike za že opravljeno delo, ... 95 % ljudi pa to nima in se zafrkava s stvarmi, o katerih se vam niti ne sanja.

Kot drugo, otroci niso bolj pametni, kot smo bili mi, zato je povsem nepotrebno pričakovati od njih nekaj nemogočega. Starši pa po službah ali priložnostnih delih od jutra do večera. Koliko otrok je pripravljeno, da sami sedijo za knjigami tako dolgo, da napravijo vse naloge in šele potem začnejo s svojo igro, da o računalniku in FB niti ne govorim. Na roki ima 5 prstov in niti eden ni enak drugemu, zato ne pričakujte, da bodo vsi otroci idealni.

- (nepreverjen)

vsak otrok je drugačen. jaz imam trenutno v šoli 2. starejša se težko zbere in jo hitro kaj zmoti, zato moram sedet poleg nje, že zato da sploh dela naloge. pri pouku marsikaj presliši in ji je treba določene stvari znova razložit doma. ona potrebuje pomoč s strani staršev, pa ne ker bi bila neumna, ampak se samo težko zbere in težko posluša dolgočasno snov. ko pa enkrat snov razume, pa dela samostojno. kljub podaljšanem bivanju pri njej ne delajo nalog v šoli. ali vsaj ona jih ne in se raje igra. pri mlajši te težave ni. rada se uči in posluša v šoli. večino nalog naredi v podaljšanem bivanju. dela samostojno tako v šoli in doma, dela zbrano in običajno tudi pomoči ne potrebuje. ko pa jo, pa pride k meni, da ji razložim kaj naloga od nje zahteva. tak da je ta članek larifari. starš se mora prilagodit potrebam otroka in tudi šola bi se morala!

dupont

deca morejo spoznati, ka šola fčij discipline in obveznosti. dokeč do starši gučali, ka so naloge, zahtevano znanje in še kaj na takšon nivoji, keroga niti sami ne dosegajo, do deca poneumljeni. marsištero dejte že doma navajajo na tou, ka vse zavrača z "ne ven". ne razmin staršof, ka jin je šolska snov pretežka. nišče ne pravi, naj magistreraš poleg dvoje dece, ali pri 35 letih pa si najbrž malo pametnejši kak samo za osnovno šolo.

mij smo se fčili pa naloge delali s cvekami, pohavalami, grajami pa tuj dobrimi ocenami. kda si propadno si tuj do domi cviko, ka de zaj doma. gnesden pa nišče ne cvika, zatou ka stariši doma zmilavlejo dejte in njemi vcepljajo eno negotovost, kera de dejte spremljaja vse do konca srednje šole.

L! (nepreverjen)

Napisala bi nekaj, kar opažam v šoli: Nalog otroci doma ne delajo, ker jim (niti najmlajšim) starši ne pogledajo v šolsko torbico, nahrbtnik. Od učiteljev in podaljšanega bivanja pričakujejo, da bo otrok vse naredil že v šoli in da s(m)o učitelji tisti, ki naj bi z njihovimi otroki (in to 20 naenkrat različnih staršev) delali čudeže.

grugru (nepreverjen)

Draga L!, problem nastane, ko učitelj(ice) v šoli otroku sploh ne preveri ali je nalogo naredil. Res je, da naloge delajo, da se iz tega nekaj naučijo. Ampak striktno preverjanje je pomembno. Če ne, bo otrok hitro ugotovil, da naloge itak ni potrebno delati. Če seveda za njim ne stoji "strahotno ambiciozen" starš, ki otroka "priganja" k delanju nalog, plakatov in ne vem česa še. Marsikaj se dogaja v šolah in marsikaj vpliva na to. Tudi učitelji/ce.

zima.bella

Pod to temo pa res moram postaviti še svoj piskrček!
Veste, kaj danes manjka - tako v šoli, kot po domovih??
RED. RED. Stari dobri avstro-ogrski red. Da se zna, kdo je kdo: kdo je glavni, kdo "zapovidava", kdo kaj mora delati in konec koncev kdo mora tudi UBOGATI - brez tistih sto krat "pa zakoj?".
RED, red je osnova vsega - tako doma, kot v šoli - pa če želite, tudi v državi!

L! (nepreverjen)

Točno, kot je zapisala zima bella. Vse se začne v vzgoji, doma, kjer je starš odgovoren, da otroku postavi okvirje in mu jasno pove, kaj je prav in kaj ne. Učitelji in ostali pedagoški delavci pa res ne moremo delati čudežev z otroki, saj se za večino otrokov še najdejo ultra pametni starši, ki imajo vse prav, pa čeprav nimajo pojma, kako deluje vzgojnoizobraževalni sistem.

KLOAKA (nepreverjen)

V raziskavi, ki je bila leta 2011 izvedena med učenci 40 držav, smo zasedli prvo mesto. Naši otroci so namreč tisti, ki med svojimi vrstniki iz 40 držav najmanj radi hodijo v šolo. Glede na ugotovitve ob deseti obletnici devetletke, da je naša šola naravnana k poveličevanju učinkovitosti, uspešnosti in tekmovalnosti, jim ne moremo zameriti. Neznanje je v naših šolah smrtni greh. Pomeni kazen in izključevanje.

Otrok, ki ima težave z neznanjem, je veliko preveč, kar kaže na to, da je z oblikami pomoči, ki so institucionalizirane na šolah, nekaj narobe. Ali pa je nekaj narobe z načinom poučevanja. Morda je razlog tudi v načinu življenja, ko otrokom zmanjkuje časa tako za igro kot za učenje ali pa nimajo stabilnega okolja, v katerem bi se umirili in zbrali.

Zaznamovani. Otroci, ki so zaznamovani z neznanjem, bodo posledice nosili vse življenje. Zaznamovani so namreč tudi z občutkom, da so nesposobni. A večinoma to ni res – dogaja se namreč, da otrok na enem od področij blesti, na drugem pa ima težave. Veliko je takih, ki nimajo pomoči pri učenju doma ali ne poznajo dovolj jezika, da bi lahko spremljali podajanje snovi. Ne gre za otroke s posebnimi potrebami, gre za otroke, ki potrebujejo le nekaj dodatne pomoči. Velikokrat bi dodatno pomoč in spodbudo potrebovali tudi učenci, ki dobivajo dvojke in trojke. Ure dopolnilnega pouka je ministrstvo omejilo, s tem pa tudi možnost, da bi ti otroci skočili iz povprečja.
En primer: učenci 1.razreda morajo znati razliko med umetnostnim in neumetnostnim besedili- no starši vi (še) znate? :) učenec ne razume sploh ka pomejni umetnost kamoli kak so razvrščena: npr, vabilo, opravičilo je neum.bes.., pesme, pravljice pa je umet.bese...
tak ka na koncu koncev,kak ge razmin tou šolsko psihologinjo naj bi učenci doživljali stres v šoli (od učenja) , ker bi jim to koristilo, da bodo bolj pripravljeni za naprej.. : ajajaj koje izjave...

šolarček (nepreverjen)

šole so le varne zaposlitve političnih žena in prijateljic ,prijateljev...!! Šole ne nudijo nekega znanja ,ki bi otroku v bodočnosti ali državi pomagal...šola je danes le zaviranje napredka!
seveda se učiteljice rade pohvalijo s svojo evropsko strokovnostjo, pozabljajo pa dodati da imajo večinoma manire še iz jogoslovanskega sistema.
Tako da ŠOLA ni šala!?

Vipko
buldog

Šola je tako razvejan in kompleksen sistem in govoriti o nekem segmentu ne da bi imel pri tem uvid v delovanje celotnega sistema, je milo rečeno, neodgovorno. Težavne so tudi primerjave s šolami po Evropi ali svetu. Le nekaj misli:

Slovenska šola je polifukcionalna. Ima vsaj štiri pomembne fukcije (ne nujno v tem zaporedju): izobraževanje (predmetnik), vzgoja (celotni sistem), varstvo otrok (podaljšano bivanje) in vedno bolj tudi socialno fukcijo (malica, kosilo, "brezplačni" in subvencionirani prevozi...).
Zaradi teh funkcij ni primerljiva z šolami po ostali Evropi; na Nizozemskem napr. ne poznajo nobene "brezplačnosti" malic, prevozov i.td.; otroci pridejo v šolo ob 9.00 uri in odidejo iz šole približno ob 15.00.

Šola je vedno stresna, ker je šola v osnovi restriktivna inštitucija z zahtevami, kaznimi, formalnimi odnosi.... vsi učenci v šoli doživljajo določeno mero stresa; eni več, drugi manj. Toda tako je tudi v življenju, v vseh družbenih skupinah. Na svetu obstajajo neverjetno rigorozni šolski sistemi (napr. singapurski), ki pa dajejo odlične rezultate.

Za otrokovo vzgojo so daleč na prvem mestu zadolženi starši; te odgovornosti ne morejo prevaliti na šolo ali športni klub. Primarna socializacija je vedno stvar družine (če otrok ni v zavodu). Vzgoja v šoli preferira drugačne vrednote kot družina: redoljubnost, disciplina, spoštovanje avtoritete, tekmovalnost....

Domača naloga je po definiciji domača. Z njo učenec utrjuje znanja, pridobljena v šoli. Kar se tiče sistema delanja domačih nalog pa sta veliko povedali učiteljica in psihologinja. Tu ni veliko dodati.

ševednojaz (nepreverjen)

Marsikaj se z otrokom zgodi in spremeni, ko ga starši pošljemo v vzgojne ustanove. Temu ne moremo ubežati, zato tudi govoriti o tem, da šola nima nič z vzgojo otroka, ni ravno na mestu. Še kako pomembno vlogo ima šola pri vzgoji posameznika. Žalostno pa je, da se tega marsikdo v šolskem sistemu ne zaveda ali pa si tega noče priznati!

Vipko
buldog

"Žalostno pa je, da se tega marsikdo v šolskem sistemu ne zaveda ali pa si tega noče priznati!" Kaj misliš s tem stavkom? Kako ti razumeš vzgojo? Da se učitelj načrtno odloči, da bo "vzgajal", tako ex chatedra? Ali ni vzgoja celotni niz postopkov v vzgojnoizobraževalnem procesu? Ali ni že vzgoja tudi, da učenec ne sme zamujati pouka? Ali učiteljev vzgled ni vzgoja?

Obstajajo pa neka druga pričakovanja, neki drugi pritiski s strani staršev: da šola prevzame del, celo večji del vzgoje otroka in s tem starše razbremeni težavnega procesa vzgoje, celo odgovornosti za rezultate vzgoje. Taka pričakovanja so seveda iluzorna. Šola ne more biti zamenjava vzgoje v družini, kjer gre za čustvene, intimne, zaupljive, neformalne odnose. Osnovno vzgojo mora otrok dobiti vedno v družini!

Iz nekaterih komentarjev je čutiti tudi pričakovanja, da naj otroci celotno delo povezano s šolo opravijo v šoli. Tudi to ne gre tako. Z višanjem stopnje izobraževanja mora učenec vedno večji del dela opraviti doma. In nenazadnje: ali ni eden izmed izvrstnih načinov udejanjanja ukvarjanja z otrokom ravno skupno učenje?

In reply to by ševednojaz (nepreverjen)

L! (nepreverjen)

Buldog, z vsem spoštovanjem - podpis pod tvoj komentar. Vsaj nekdo, ki se ne slepi in razume to, kar je večini tako težko razumeti.

ševednojaz (nepreverjen)

Buldog, ravno to sem imel v mislih, kar si napisal. Seveda ne gre za načrtno vzgojo znotraj izobraževalnega sistema. In od učiteljev nihče ne pričakuje, da bodo otroke prevzgajali in iz njih delali idealne ljudi. Pričakuje pa se, da je odnos do otrok spoštljiv, odgovoren in ne ponižujoč, kot se vse prepogosto dogaja. To seveda ne velja za vse. In ravno zgled je tisti, ki je izredno pomemben. In ko greš skozi obdobje izobraževanja s svojim otrokom vidiš, koliko nenančelnosti se dogaja znotraj sistema, katerega otroci izredno hitro prepoznajo in ga vzamejo za nekaj običajnega. In potem se nehaš čuditi temu, kakšna družba smo, saj že v osnovi tolčemo precej mimo. Marsikdaj tudi starši.

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice