Denis Malačič, 31-letni Prekmurec se bori z rakom.

Nekdanji radijski voditelj in televizijski novinar se je odločil svojo zgodbo deliti z javnostjo. Verjame, da je pred njim novo obdobje, nove poti in želi si verjeti, da bo nekega dne na »rakavo obdobje« gledal z veliko hvaležnostjo.

Denis je prvo bolečino v modih začutil lani avgusta, predzadnji dan dopusta. Slab mesec dni kasneje je izvedel za diagnozo, rak na modih. 

»Sprva se je pojavila bolečina, ki se je vsake toliko ponovila. Nato se je modo začelo povečevati. Na internetu sem brskal za morebitnimi diagnozami in zasledil, da bi lahko šlo za vnetje, spolno prenosljivo bolezen ali pa za raka. Upal sem, da je prvo ali drugo, nekaj dni kasneje se je izkazalo, da gre za tumor.«

Ko je Denisu zdravnik postavil diagnozo rak na modih, je bil, kot pravi v šoku. 

"Vse, kar je znano in kar te obkroža, se ti podre v trenutku, ti  pa sediš tam s tumorjem. Sledilo je nekaj zlomov, sem pa poskušal ostajati močan in pozitivnega mišljenja, želel sem verjeti, da to ni to in da ima življenje zame nekaj več."

Za diagnozo je izvedel v četrtek, v ponedeljek je bil sprejet v bolnišnico, v torek so ga operirali in v sredo odpustili iz bolnišnice z vedenjem, da ga v ponedeljek pričakuje sprejem na onkološkem inštitutu.

"Sledili so štirje ciklusi kemoterapij, tedni, ko sem bil od ponedeljka do petka priklopljen na cevke in dva tedna premora, ki sem ju načeloma preživljal doma. Vedno mi žal ni uspelo, saj se mi je po drugem ciklusu kemoterapij imunski sistem popolnoma porušil in sem pristal v izolaciji v murskosoboški bolnišnici. Kasneje, po koncu kemoterapij je sledil mesec dni premora, nato pa nove CT preiskave, ki so pokazale, da je nekaj tumorskih ostankov vidnih še na pljučih, medtem ko jih v bezgavkah več ni bilo videti. Sledila je dvojna operacija pljuč, da so mi te ostanke odstranili, na analizi tkiva v laboratoriju pa se je izkazalo, da ne gre za vitalno tumorsko tkivo in da gre za popoln regres po terapiji."
 

Po prvem ciklusu kemoterapij ni čutil nobenih večjih posledic, bil je celo toliko pri moči, da je šel s prijatelji na pohod do Krnskega jezera. Po drugem ciklusu se mu je porušil imunski sistem, po tretjem je začel opažati, da izgublja na moči, tako na psihični kot fizični ravni. Pri četrtem ciklusu je samo še odšteval zadnje kapljice do konca, čakal na dan D in po prihodu iz onkološkega obležal za tri dni. 

"Obležal do tiste točke, ko se mi zjutraj ni dalo vstati iz postelje, saj nisem imel nobene volje. Kot nekajkrat vmes, ko sem se počutil kot »fikus v dnevni sobi, ki žalostno zre v svet, ki drvi mimo njega«. Če odštejem vse našteto se mi zdi, da sem stranske učinke kemoterapij (ki jih je precej – ob sprejemu na onkološkega vam podarijo knjižico v kateri so razloženi vsi morebitni stranski učinki) prenašal precej dobro. Zaslugo za to pripisujem tudi konoplji, s katero sem si pomagal med zdravljenjem."

Denis pravi, da se je tudi sam spraševal »zakaj jaz«? Če je prej usklajeval dve službi, delal na projektih in bil v stalnem pogonu, se mu zdaj, v bolniškem času, ki se vleče že osem mesecev, zdi kot da čas teče s polžjo ležernostjo. 

"Tako imaš več kot dovolj časa, da se ukvarjaš tudi z vprašanji, s katerimi se ti ne bi bilo treba. »Zakaj jaz« namreč nič ne reši – vse, kar je za nami, je tam in se je zgodilo z nekim razlogom. Na preteklost nimamo vpliva, imamo pa vpliv na trenutke v sedanjosti, ki so pravzaprav edini pomembni. In uspeš ostati z mislimi nad gladino, se ukvarjaš z drugimi, bolj vzpodbudnimi vprašanji. Sicer te zlahta potegne v temačno globino vseh če-jev in zakaj-ev."

Na svoji poti se je Denis naučil še večje hvaležnosti, kot jo je čutil že prej. 

"Naj se sliši še tako klišejsko, preprosti trenutki, kot so recimo preživljanje časa z družino, prijatelji, vožnja v avtu ob najljubši glasbi, sprehodi v naravi in mestu ... vse je dobilo novo dimenzijo. Vse bolj ceniš, vsega si bolj vesel. Končno začenjaš uživati v sedanjem trenutku brez potrebe, da bi ti misli švigale na tisoč strani."

Prišli so tudi dnevi, ko se je zrušil in pristal na tleh. 

"Pomagal sem si z vsem – s pogovori, glasbo, branjem knjig, gledanjem dokumentarnih filmov, prebiranjem zgodb sotrpinov ... Svoje misli ob zdravljenju sem delil s svojimi domačimi in prijatelji – tako tistimi, ki so mi osebno stali ob strani kot tistimi, ki so me podpirali preko spleta. Po diagnozi raka »moč za naprej« najdeš že v popolnoma vsakdanjih stvareh, kot je recimo sprehod v naravi ali posedanje na soncu ob kavi."

Kot nekdo, ki je še zjutraj na dan diagnoze bil radijski voditelj in televizijski novinar, se je takoj, ko je izvedel, da se mu obeta polletna bolniška, zavedal, da tega ne bo mogel dolgo skrivati pred javnostjo. Zato se je v nekem trenutku žalosti odločil, da napiše objavo in jo deli na družabnih omrežjih. 

"Sledili so številni odzivi, ogromno lepih sporočil s pozitivnimi mislimi in spodbudnimi besedami, ki so mi dale novo upanje in nov zagon. No, tej prvi objavi je sledilo precej drugih, po precejšnjem dobrem odzivu in predlogih pa sem pred nekaj dnevi svoje zapise preselil na spletno stran, www.dennismalacic.com."
 

Denis sicer opaža, da se o raku govori vedno več, vendar dodaja, da je vsaka neizkoriščena priložnost, da bi se o tem spregovorilo, izgubljena. 

"Sam sem bil novinar, ki je dvakrat poročal o raku – v nobenem primeru, ko sem bil v službeni vlogi na onkološkem inštitutu, nisem niti pomislil, da bi lahko nekega dne tja »spadal« tudi sam. No, zgodilo se je hitreje, kot bi si mislil. Po delitvi svoje diagnoze na družabnih omrežjih sem dobil nemalo zasebnih sporočil, v katerih so me tako fantje kot punce spraševali o simptomih. Nekatere je bilo strah zase, druge za svoje fante. Eni so šli k zdravniku, drugi so si obljubili, da se bodo večkrat samopregledovali. Kar je tudi edino prav – samopregledovanje je ključnega pomena!"

Nad odzivi svojih objav na družabnih omrežjih je bil presenečen. Oglasili so se mu številni, z željami, mislimi pa tudi besedami, ki so mu vlile upanja, da bo na koncu vse dobro. 

"Vsakemu posebej sem več kot hvaležen, se pa obenem opravičujem vsem, ki jim še nisem uspel odgovoriti. Sporočil se je v preteklih mesecih nabralo resnično ogromno in marsikatero je še do danes ostalo neprebrano. Zdaj, ko sem bolj pri močeh, obljubim, da bom odgovarjal pogosteje."

Denis prizna, da ga je rak spremenil, da je življenje dobilo druge prioritete. 

"Postal sem še bolj skromen, kot sem bil. Vem, da za srečo in hvaležnost ne potrebujem dosti. Verjamem, da je pred mano novo obdobje, nove poti in želim si verjeti, da bom nekega dne na to rakavo obdobje gledal z veliko hvaležnostjo. Hvaležnostjo, da me je ustavilo in mi dalo novo priložnost."

Njegov edini trenutni načrt je izdaja knjige, ki bo, če bo vse po sreči luč sveta ugledala še do konca letošnjega leta. Pravi pa, da to ne bo običajna knjiga. Drugih načrtov trenutno nima, je pa precej idej, ki jim pušča prosto pot. In kje se Denis Malačič vidi v prihodnosti?

"Vidim se z nahrbtnikom, med meditiranjem z menihi in med pohajkovanjem po manj uhojenih poteh življenja. Je pa to seveda zgolj ena dimenzija življenja – morda si v kakšni drugi želim česa drugega."
 

S spleta

Komentarji (2)

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
tuncika

Denis, vem da si borec in vem, da se ne boš predal v stihijo. Z vsem srcem ti želim prijazno okrevanje.

majmun

Denis pravi, da se je tudi sam spraševal »zakaj jaz«?

Zato ka mamo rakotvorno vodo v prekmurji zaradi škropiv ali neka drugoga iz okolja. Na onkološkon inštituti tričetrt lidi guči prekmursko ali prleško!
Srečno okrevanje!!!!

Starejše novice