Večer pravljic za odrasle in predstavitev zbirke Pravljice iz Bukovine.

Konec lanskega leta je v slovenskem jeziku izšel prevod ljudskih pravljic, ki so bile zbrane v četrti knjigi obsežne študije jezikoslovca Franca Miklošiča – O narečjih in selitvah evropskih Romov (Über die Mundarten und die Wanderungen der Zigeuner Europas).

Prevod sestavlja petnajst pravljic, petnajst zapisov preteklosti, Pravljica iz Bukovine predstavljajo stoletni biser ljudske pravljice. Pravljice polno zaživijo skozi pripovedovanje, tako smo lahko včeraj zvečer v Pokrajinski in študijski knjižnici, se prepustili svetu pravljic, ki nam ga je odstrla urednica zbirke Andreja Časar in glasbeno podobo dodala Alja Petric.

Pravljice iz Bukovine je zapisalo Miklošičevo lingvistično natančno pero, sledeč prvinsko formo, skop izraz, brez razčlenjevanja in brez razčustvovanja. Pravljice imajo svojo posebnost, in sicer svobodnost. Pravljica ni zadolžena stvarnosti, individualnosti, prostoru, času, junaki se srečujejo s čudežnim in demonskim, vendar ju jemljejo samoumevno, brez presenečenja in strahu. Onostransko stoji brez napetosti tostranskosti in izgine takoj, ko svojo vlogo opravi. V pravljičnem svetu človek zmeraj zmaga nad demonskim, vse je na pravem mestu in ob pravem času, na koncu ne ostane nič nedoločenega, skrivnostnega in negotovega.

Tradicija pripovedovanja zgodb in pravljic

Pripovedovanje zgodb in pravljic je nekaj, kar človeštvo povezuje že od nekdaj. Pravljice poznajo vse kulture, iz zakladnice ljudskega pripovedništva črpajo vsi narodi, prenašajo se iz generacijo v generacijo in seveda nastajajo tudi nove. Danes pravljico povezujemo predvsem z otroštvom in otroki, a nekdaj ni bilo tako, pravljice in zgodbe so si pripovedovali predvsem odrasli. V Sloveniji se je ponovno obudilo pripovedništvo pravljic za odraslo publiko, kjer so jo mariborski knjižničarji, najbrž prvi v Sloveniji, pričeli obujati leta 1998.

Kakšna je sploh razlika med pripovedovanjem pravljic za otroke in odrasle?

Zelo majhni otroci ne morejo ostati dolgo zbrani in so zanje primerne kratke zgodbe, v katere morajo biti neposredno vključeni: treba jih je vmes spraševati, jih navdušiti, da sodelujejo, odgovarjajo. Za pravljice za otroke nasploh pa velja, da je treba zgodbo povezati z njihovim dojemanjem sveta - na primer pri nas doma nimamo gora, ampak griče in obalo, zato tam otrokom seveda ne govorim o gorah, ampak o gričih in obali. Tudi zgodbe, ki se dogajajo v starih časih, je treba prilagoditi oziroma jih povezati z današnjim časom, da jo razumejo.

Odrasli je druge sorte poslušalec kot otrok. Odraslim ljudem večinoma pripovedujemo ljudske pravljice iz svetovne zakladnice, izbiramo si jih sami, odvisno od tega, katere teme nas vznemirjajo. Zakaj odrasli ljudje sploh pridejo poslušat pravljice? Najbolj se mi zdi, da se ljudje zelo radi predajo estetskemu užitku. To je zelo lepo skupno doživetje, ki pa je drugačno kot denimo v gledališču.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice