Robert Pešut Magnifico (foto: Tomo Brejc).
Najpopularnejši 'Balkan disco schlager' se za božič vrača v Stožice.

Na slovenski glasbeni sceni imamo malo legend, če gremo od Kreslina, Predina, Lovšina, Benča in še koga, bo Robert Pešut Magnifico najverjetneje eno zadnjih imen, ki se bo večini utrnilo na misel.

Na sceni se je pojavil z zasedbo U'redu, ki se je razšla po dveh albumih. Od leta 1993 stopa po samosvoji samostojni poti, po eni strani unikatno zafrkantski, po drugi unikatno glasbeni. Opazili so ga v širši regiji, kar je po razpadu skupne države uspelo redkim slovenskih glasbenikom, a se je zmuzljivo izvijal primežu neusmiljene glasbene mašinerije. Glasbeno ga je težko popredalčkati, kritiki ga največkrat uvrščajo v žanr 'world music', a sam zase pravi, da je 'Balkan disco schlager'. In seveda Šiškar. 

Po dveletni koronski pavzi je pred kratkim napovedal tradicionalni božični koncert v Areni Stožice. »25. decembra je enakonočje, trenutek, ko se noči začnejo prevešatI v daljše dneve, ko pride do očiščenja in novega začetka.« Nato zleknjen v stolu svoje pisarne v Tivoliju za moment utihne in nadaljuje: »Ko svetloba premaga temo.«

Pred sedemnajstimi leti je začel tradicijo božičnih koncertov, sprva v Mariboru, nato v Ljubljani: »Tega datuma si nisem vzel jaz, ta datum je vzel mene.« (foto: Marko Ocepek)

Že vsaj petnajst let, odkar delava intervjuje so ti praviloma vedno v Domu svobode, prej na stari lokaciji, zdaj v Tivoliju. Zdi se, da je tukaj vaša pisarna, v kateri ste vsak dan. Precej nenavadno je, da uspešen pop/rock glasbenik vsak dan hodi 'v službo', če to ni koncertno prizorišče. Ste tukaj vsak delovnik ob točno določeni uri?

»Novinarje in prijatelje vabim sem, ker se mi zdi, da je tukaj najbolj nepretenciozno in domače vzdušje. Če kdo kadi, lahko prižge, imam kavo, poln hladilnik, torej je tukaj udobneje kot sedeti v gostilni.

Dejstvo, da bom muzikant, sem sprejel zelo resno. Tudi preden sem postal glasbenik sem želel hoditi v službo in zadovoljiti neke družbene norme. Nisem imel razdelane zgodbe, da bom nekoč muzikant, ko pa sem to postal, sem ugotovil, da bi rad imel svoj atelje, tako kot ga imajo kiparji in slikarji. Le glasbeniki nimamo ateljev in zato hodimo v neka zatohla in vlažna zaklonišča, kjer ustvarjamo in imamo vaje. Kot družba smo hecni, ker pri sosedih bomo tolerirali delavnico z glasnimi stroji, če pa tam nekdo igra glasno glasbo, to ljudi blazno znervira. Tako sem si želel nekih normalnih delovnih pogojev, kjer bom imel dnevno svetlobo, kjer bom lahko odprl okno ali stopil v naravo. Odkar imam atelje tukaj v Tivoliju se mi zdi, da se mi je prikazala Marija. Tako srečen sem.« (nasmešek)

Pravite, da niste imeli resnejšega načrta postati glasbenik. Kaj ste pri dvajsetih, petindvajsetih želeli početi v življenju?

»Ne, želel sem biti glasbenik, nisem pa imel te samozavesti, da bi se mi to zdelo možno. Nisem imel pojma, kako to postati. A si samo poveš, da si pa zdaj ti profesionalni glasbenik? Ne vem. Preden sem pogruntal, kakšen je to posel, sem bil že poročen in kmalu zatem tudi stariš, zato se je zdelo nekako normalno, da gre oče nekam v službo. Doma ne morem ničesar ustvariti, okej, tudi tukaj kdaj ne moremo ustvarjati in samo stremim nekam v prazno, a tudi to je verjetno del nekega ustvarjalnega procesa.« 

»Pri nas glasbenik ni bil nikoli spoštovan poklic, bolj se je primerjal tam s kakšnim cirkusantom.« 

Magnifico

Kako sta na to spogledovanje z glasbeno kariero gledala starša? Je šlo za tisto klasično miselnost: »Joj, bilo bi res fajn, če bi naš Robert postal zdravnik ali mogoče odvetnik!« in »Pomembno je, da ima pošteno službo, da s svojimi rokami zasluži za hrano na mizi!« ali sta bila zagovornika, da je najpomembneje, da se otrok ukvarja z nečemer, kar ga iskreno veseli?

»Izhajam iz pravoverne jugoslovanske socialistične družine in miselnosti. Ta miselnost veleva, da služba in poklic osnova za zdrav razvoj človeka. Če nisi bil v tem kalupu, si stal izven sistema. Sistem v socializmu ni predvideval, da bi obstajali profesionalni glasbeniki izven rednih državnih služb. To je bil svoboden poklic brez forme in infrastrukture. In tako sem počasi padal v profesionalni svet glasbenika. Na veliko začetno razočarjanje staršev, ki tega sicer niso nikoli omenili, sem pa videl to žalost v njihovih očeh. Češ, 'a to je vse kar zmoreš, da si glasbenik? Naj ti bo glasba konjiček.' 

Pri nas glasbenik ni bil nikoli spoštovan poklic, bolj se je primerjal tam s kakšnim cirkusantom. Torej kot neko neodgovorno, pišmevuhovsko početje brez kakršnekoli resnosti. Oče me je velikokrat vprašal, kaj bomo počel, ko bom star. In rabil sem dolgo časa, da sem ugotovil odgovor na to vprašanje – da bom nekoč star muzikant. Ob spoznanju sem doživel olajšanje, saj so tudi The Rolling Stones stari muzikanti. Saj glasba ni samo za mlade. Torej bom lahko tudi sam to počel pri petinsedemesetih.

Pa se vidite pri petinsedemdesetih še vedno kot glasbenik?

»Tu vidim to sliko zelo jasno. Sploh ne vidim, da bi nekoč lahko počel kaj drugega.«

Kdaj pa je prišel trenutek, ko sta starša ugotovila, da je sin uspešen pri svojem početju in postala ponosna?

»Nikoli niso kazali nobenega blaznega navdušenja nad mojim delom. Ta leta, tam pri petindvajsetih, šestindvajsetih, ko sem se postavljal na svoje noge, so bila zame najtežja. To so leta samospoznanja, ko nekako spoznaš, da si to, kar pač si. Potem pa mi je oče za trideseti rojstni dan podaril album z vsemi članki, novicami in intervjuji z mano. On je to zbiral od začetka moje kariere in tega mi ni nikoli povedal, ravno nasprotno, obnašal se je, kot da sploh ne ve, za kaj gre. Moj prvi večji samostojni koncert je bil v Križankah in naslovil sem ga Očetu za rojstni dan. Povabil sem ga na oder polnih Križank in publiko prosil, da mu zapoje Happy Birthday. Od takrat sta oba sprejela, da je to to.«

»Ko začnejo realni dogodki dobivati bizarno umetniško formo, umetniki nimajo več kaj za povedati. Kot so že ugotovili, da ko topovi bučijo, muze molčijo.«

Magnifico

Ustvarjate glasbo in pišete poezijo. Ste kdaj resno razmišljali, da bi te situacije, ki so vpletene v skladbe ali jih govorite med komadi na koncertu, poskušalo pretočiti v knjižno obliko, scenarij za film ali oddajo tipa Top lista nadrealista/Monthy Python?

»Razmišljal sem, ali bi napisal knjigo. Rad pišem poezijo, ki pa ostaja le v digitalni obliki. Zbirki je naslov Antivirusi in jo na spletu objavljam že nekih deset let. To je moja edina pesniška zbirka, ki je že v vnaprej nedokončana. Nimam je ambicije izdati v knjižni obliki.«

Res ne? Saj to bi potem pomenilo, da ste resni pesnik. (smeh)

»Jaz sem neresni pesnik. (smeh) Digitalne platforme me zabavajo.«

Zato, ker ste, kot pravite v eni skladbi, »moderen«.

»Erm, hm ali pa samo len. To bi bil boljši opis.«

25. decembra se vrača tradicionalni božični koncert v Stožicah. Novico sem sprejel z navdušenjem in začudenjem hkrati. Lani ste koncert iz studija predvajali preko spleta, zdaj se po dveh letih tradicionalno vračate na naš največji oder. Koliko časa se je premlevala ideja ali se projekta sploh lotiti v dani situaciji?

»Praktično celo leto smo razmišljali in potem nehali, ker se nam je zdelo, da ne bo izvedljivo. Ta datum je tradicija. Opcija ena je bila, da naredimo koncert, dve, da ga ne naredimo, in c, da ga naredimo v nekem manjšem prizorišču. Zdelo se mi je, da bi zadnje izpadlo kot elitisični koncert z drago vstopnico. Torej, manjši koncert ni bil resna opcija. Zdi se, da si nisem jaz vzel tega datuma, 25. decembra, temveč si je datum vzel mene. Če je tradicija, potem naj bo. Še na Titaniku je bend igral, ko se je potapljal. Ko so metali bombe na Leningrad, je orkester vadil in nastopal do zadnjega.

Nimam pojma kaj bo 25. decembra, a vseeno smo se odločili za najavo. Ker življenje gre naprej, vsako leto je lahko nekaj narobe in to ne pomeni, da zaradi tega koncerta ne bo.«

Koncert bo verjetno v okvirju omejitev, ki bodo veljala v tistem trenutku? Če bo samo pogoj PC, bo PC, če bo samo C enako?

»Nimam pojma. Ljudje vedo, da bo koncert izveden v skladu s takrat veljavnimi pogoji. Kolegi muzikanti in promotorji so me klicali isti večer, ko smo šli z najavo, a mogoče jaz kaj vem, česar oni ne vedo. Ne, ne vem, sem pa entuzijastičen in radosten ob tej napovedi. Nismo v krču, nismo v paniki, prav nasprotno, blazno se veselimo tega večera.«

Nadrealistična situacija zadnjega leta in pol, ter vsakdodnevno spremljanje novic bi verjetno ponudilo dober navdih za glasbeno ustvarjanje, če bi se ga lotili. Poteze vlade in ostala srenje, ki nam kroji življenje v pandemičnem času, na trenutke delujejo kot scene iz Alana Forda ali kakšnega Kafkinega romana. Vam je to ponudilo nov zorni kot ali se v ustvarjanju ogibate teh situacij?

»Ko začnejo realni dogodki dobivati bizarno umetniško formo, umetniki nimajo več kaj za povedati. Kot so že ugotovili, da ko topovi bučijo, muze molčijo. Okej, zdaj niso vojaški topovi, ampak so topovi z interneta. Iz njega bruha velika količina srda, jeze, sovraštva, zelo malo ljubezni in zelo veliko nerazumevanja. Živimo v času, ki je po svoji psihozi podoben predvojnim in vojnim časom, torej tu so stiska, jeza in sovraštvo. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da imamo koncert 25. decembra, ko je enakonočje, ko se noči prevesijo v daljše dneve, ko pride do očiščenja, novega začetka in ko svetloba začne premagovati temo. Upam, da bo to res nov začetek. Ponujam radikalizem v obliki ljubezni in humanosti. To naj bi bil ta koncert.«

Zadnjič na odru Stožic, 25. december 2019 (foto: Marko Ocepek).

Pa mislite, da se bo vsa ta jeza in frustracija ljudstva, ki smo ji vse pogosteje priča, vseeno manifestirala tudi v umetnosti?

»Prepričan sem, da se to že dogaja. Vprašanje je, a smo jo sposobni videti. Je pozornost usmerjena v to, da jo uvidimo? Dogodki so tako zgoščeni, da ljudje nimajo pozornosti in zbranosti, večino jih res boli ku*ac, a je nekdo naredil nov komad, novo sliko ali film.

Umetnost potrebuje določen mir v duši, da jo lahko organizem sprejme. Od človeka, ki je napet, zafrustriran in razkačen, težko pričakuješ tovrstno pozornost.«

»Trenutno se mi zdi nesmiselno ustvarjanje nove glasbe. Ljudje niso na frekvenci, da bi jih takšne stvari zanimale.«

Magnifico

Zadnji singel Sonce posijalo je izšel pred štirimi meseci, nekje pa sem zasledil, da naj bi bil nov album skoraj dokončan, a ga še vedno ni. Kdaj bo? Zakaj vsakič delate tako dolgo dolge pavze med albumi?

»Nimam pojma, če se je stvar premaknila. Trenutno se mi zdi nesmiselno ustvarjanje nove glasbe. Ljudje niso na frekvenci, da bi jih takšne stvari zanimale. Maksimum, kar lahko naredim, je izdaja kakšnega singla. Bolj pomembno se mi zdi, da z bendom ohranimo radost ob igranju v živo.« 

Poleti ste odgirali peščico koncertov. So bile tokrat druge emocije v zraku kot sicer?

»Na moje veselje smo z bendom v čudoviti formi in že dolgo nismo s takšnim zadovoljstvom nastopali. Verjetno se je to preneselo tudi na publiko. Ja, nekako je bilo drugače.«  

Kaj bi bila karierno idealna situacija? Da ustvarjate glasbo (mogoče filmsko) in ne rabite redno koncertirati ali mednarodna kariera s po od 50 do 70 nastopov letno?

»Če bi moral izbirati, bi izbral studio in ustvarjanje raje kot nastopanje. Samo enkrat sem šel na turnejo po Nemčiji, Avstriji, Švici in Češki. To je bilo nekje petindvajset koncertov v tridesetih dneh. Občutek sem imel, da me bo pobralo. Bil sem čisto polomljen, nenaspan, utrujen. Ni mi jasno, kako to bendi zdržijo. Poskusili smo različne variante, vozili smo se s kemperji, da lahko kao normalno spimo, nato z busom, na koncu smo ugotovili, da najprimernejši udoben kombi. Najhujše je letalo, raje se peljemo tisoč kilometrov v kombiju kot na letalu. Avseniki so nekoč delali dvestopetdeset nastopov letno. Kako? Ni mi jasno.

Jaz z veseljem lahko naredim trideset, štirdeset koncertov letno. Vse, kar je več od tega, mi postane utrujajoča rutina in to se čuti z odra. To ni fer do publike.

Veliki koncerti te spraznijo fizično in psihično. V glasbenem poslu ni pravil, to je Teksas. V profesionalnem športu se košarkarji relaskirajo dan po tekmi. Na turneji pa vsak dan brez nastopa mendežent zlomi. Oni stremijo k temu, da ni 'day offa'. Ni glasbenega sindikata, ki bi zapovedal, da imaš dan počitka po 'tekmi'. No, jaz po nastopu res rabim en dan počitka.« 

S spleta

Komentarji (23)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
tuncika

Magnifico je p......., tako prepeva sam o sebi. Je pa stalna Zokijeva hišna muzika.

Bučkoe (nepreverjen)

Pa kako lahko primerjate Kreslina, Lovšina in Benča s tem čefurjem,?

Kopitar (nepreverjen)

Pijtaj Kreslina, Lovšina in Benča ka si mislijo.

In reply to by Bučkoe (nepreverjen)

Livio (nepreverjen)

Kreslina pa Lovšina, se lejko primerja,Benca pa nikak nej,ka je za več nians višje od njih.

In reply to by Bučkoe (nepreverjen)

Pillle (nepreverjen)

Bravo👍🏻

In reply to by Livio (nepreverjen)

sijo1972 (nepreverjen)

Najkvalitetnejši muzikant na slovenski sceni, Magnifico hvala ti za vse tvoje komade in koncerte.

krampec+motika (nepreverjen)

sijo1972 ............. Polijži njemi rit in potegni njemi ga

In reply to by sijo1972 (nepreverjen)

Livio (nepreverjen)

No no,sijo,ka ti je. Seveda ne drži ti,ka je najkvalitetnejši muzikant na slo sceni. Ali pa nemas pojma,ali si se pa malo prenaglo. Ali si pa totalen neznalec, ka se muzike tiče.

In reply to by sijo1972 (nepreverjen)

Pol77 (nepreverjen)

Legenda pa pijšite ka ščejte

Lejvi. (nepreverjen)

Ja, lahko bi bil minister v sedanji vladi, resor za mešane odpadke.

^^ (nepreverjen)

Edini človek v Sloveniji ,ki ima podbradek večji od brade .Pezde modrijaš

Frankov (nepreverjen)

Ajde luzeri ne bluzite. Direkt vidin zakoj van v nous ide. Zaradi tistoga gda se je jansa prek twittera na njega spravo zaradi spar reklame. In zdaj vsi sds verniki morete na komando srati po njen gda se ge kaj o njemi pojavi. Pateticni ste do amena. Magnifico je amerika za vas seljake zarukane.

keramichar (nepreverjen)

ti ne bluzi! še enga bosanca promovejrate polek čordiča

In reply to by Frankov (nepreverjen)

Livio (nepreverjen)

Mislen ka se po tvojo pisanje ,pozna,sto je tu Seljak pa tou ,zarukane

In reply to by Frankov (nepreverjen)

Magnifico (nepreverjen)

Magnifico ima svojo publiko, torej je kar uspešen. Sam nisem neki ljubitelj njegove glasbe, vseeno pa me tudi ne moti, če ga kje vrtijo. Točno ne vem kje se je Magnifico zameril desnici, sem pa to že napisal: ljudje prve generacije tujcev, ali pa taki, kateri so se priselili k nam (npr. Brozović oz. Werner), bi se obvezno morali izogibati politiki in "srati" po državi, katera jim nudi dom, eksistenco... Njihove starše je država rabila, ko so prišli sem delat in sedaj jih nekam poditi in ti ravno ne delajo problemov. Vendar so pa že njihovi otroci zadržali precej te "balkanske" mentalitete in ne smemo dopustiti balkanizacijo Slovenije. Sam na to tako gledam in težko me bo nekdo prepričal, da nimam prav. Potem se pojavi še ta Werner, kateri se je k nam priselil iz Hrvaške in sedaj bo on v MOJI državi meni ukazoval? Švicarji imajo to urejeno v nulo, ne vem koliko generacij tujcev sploh ne more biti izvoljenih v razne inštitucije države.

In reply to by Frankov (nepreverjen)

Bodoči vardist (nepreverjen)

Kateri povzdigujete tega ćefurja, lahko kar znjim odmaširate v njegovo vukojebino ( srbijo ) pa še Čordića in Stevanovića vzemite s seboj. In mi bomo vam večno hvaležni!

novinar za prv… (nepreverjen)

malo se zamislite kdaj ste nazadnje delali reklamo- promovirali damače glasbenike???
tega čefura vlačite in nam vsiljujete na lokalnem mediju sramota!!!!!

Magnifico (nepreverjen)

Poglej, dihaj in pusti drugim dihati, če tebe oni ne ogrožajo! Kot sem že napisal, sam bi enega Wernerja kar po domače brcnil preko meje in naj tam vpije in deli nasvete, kako bomo živeli v Sloveniji! Enako velja za Stefanovića in še koga.
Po svoje me pa izredno moti tale Luka Baso, ki je 100% (vsaj mislim) naše gore list, a poje izključno v hrvaščini. Mu gre tako dobro tam? V poplavi raznih hrvaških "slavčkov" težko verjamem, da ima tam neko extra uspešno pevsko nišo? Ali pa, da smo v Sloveniji, Prekmurju taki, da se sramujemo naše glasbe, slovenskih tekstov? To, da se kakšna dalmatinska zavrti tudi na veselici ni nič narobe, ampak, da bi mi en Baso pel celi večer, pa je Slovenec v hrvaščini, pa bi mi dobesedno dvignilo pokrov in od tu tudi sprašujem direktorja dvorca Rakičan: kako ga je lahko angažiral za noč čarovnic? Ni to posmeh naši državi, naši kulturi? Od kod plača direktorju? Mu jo daje Basi oz. država Hrvaška? Robert, malo se zamisli!

In reply to by novinar za prv… (nepreverjen)

novinar za prv… (nepreverjen)

pišeš brez veze, če ne razumeš što ti kriv...
domače lokalne glasbenike sem pisal!!! basoje in podobne tudi meni grejo na k...
e ne da se mi z vami polemizirat

In reply to by Magnifico (nepreverjen)

prko (nepreverjen)

točno tak, ne motijo me ovi lbtg, tak dugo, ka me nekši medij ne posiljavle z njimi, naj so tan nege, mene naj pustijo pri miri.....isto je s to balkan muziko, naj si svirajo kolko hočejo, samo ne po naših radijih in naj me ne gnjavijo z njo, medji pa jin še reklamo delate in še brezplačno!

radio (nepreverjen)

Keri so te to "naši radiji"???

In reply to by prko (nepreverjen)

nova 1 (nepreverjen)

Te magnifiko je za močvirnike še kako predober. On je njihov idol, če pa ga samo čefuri in kolaboranti žabarski forsirajo. On je njihov Semino Rossi!

.joj (nepreverjen)

dobro ka si nej šo za vodovodara.

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice