Hči stanovalca, ki zadnja štiri leta biva v SeneCura Domu starejših občanov Vojnik, je na družbenem omrežju Facebook delila pretresljivo izpoved o občutkih, ki spremljajo starejše ljudi, obsojene na osamo v koronadobi.

Mateja Mušič Gorenšek piše, da je zdaj 84-letnega očeta v domu za starejše obiskovala vsak dan, razen v času dopusta. Po možganski kapi ne govori več, obsojen je na plenice, pri vseh opravilih potrebuje pomoč, pravi. 

V času najstrožjih ukrepov koronakrize, ki so trajali nekaj več kot dva meseca, sta se z očetom videla trikrat in še to zgolj preko video klica. 11. maja je dom odprl vrata, obiske pa po njenih besedah omejili na enkrat tedensko za pol ure po predhodni najavi.

»Grem na prvi korona obisk. Atija so - v skladu s pravili in navodili - razkuženih rok, z masko na obrazu, na vozičku pripeljali k mizi, pripravljeni v posebnem prostoru. Jaz sem, prav tako razkužena, z masko, izmerjeno temperaturo in podpisanimi papirji sedla na drugo stran mize. Med nama meter visoko steklo. Samo še slušalka manjka, pa bi mislila, da sem se znašla na Dobu. Niti za roko ga nisem smela prijeti. Bil je urejen, a apatično je gledal v svoje roke, nervozen, ker mu je desna noga nenehno padala s poličke na vozičku. Popravljal si je masko, me sicer poslušal (upam, da ne misli, da so tanki na cesti, pa da mu nočem povedat), vmes pa mi je večkrat pokazal, da želi nazaj v svojo sobo, v okolje, ki ga je vajen in kjer lahko sproščeno diha. Srce parajoč pogled,« je zapisala Mateja Mušič Gorenšek.

»In zdaj dragi moji, se sprašujem, kako dolgo še!? Kako dolgo nam boste, gospe in gospodje na 'dirigentskih' stolčkih kvasili, da ščitite najranljivejše? Tako dolgo, da bo prav - za koga? Se zavedate, da ljudi ne bo ubila korona, ampak tetka Žalost, da nazadujejo, umsko in telesno, sami, brez domačih stikov,« je jasna. 

»Je njih, ki jih tako ščitite morda kdo vprašal, česa se bolj bojijo, korone ali osame! Se zavedate, da oni ne morejo ven, da si ne morejo izbirati programa na tv, ne držati knjige pred očmi, da bi si krajšali čas! Pomislite kdaj, kako dolg je njihov dan, ko ležijo v postelji in gledajo v strop? In kaj zanje predstavlja mesec dni? Kdo vam daje pravico, da jemljete njihovim dnem življenje, pod pretvezo, da jih varujete?« se še sprašuje. 

Celoten zapis pripenjamo v obliki Facebook objave.

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Jajo45 (nepreverjen)

In kaj zdaj tej tetki ni jasno, ko bi jih pa v domu zajela korona in pomrla polovica med njimi tudi njen oce, pa bi spet bil jok in stok, kako niso domovi upostevali ukrepov. Pac tako je.

Starejše novice