Zgodovinar Dejan Süč na družbenih omrežjih objavlja zanimive zgodbe iz zgodovine Prekmurja. To je zgodba o enem izmed prvih skirojev, ki se je zaganjal po lendavskih ulicah.

Pred dnevi smo objavili zgodbo o legendarnem boksarju v ZDA, za katerega se je izkazalo, da prihaja iz Prekmurja. Njegovo zgodbo je odkril in raziskal zgodovinar Dejan Süč iz Lendave. Süč je pa objavil še eno zanimivo zgodbo, ki priča o bogati zgodovini Prekmurja. Gre za zgodbo o prvem skiroju v Lendavi, ki sega v leto 1935.

Deska na dveh kolesih, ki je bila že takrat popularna med otroci

Zgodba govori o premožnemu lastniku opekarne Samuelu Eppingerju in njegovemu vnuku Hanziju, ki je svojega dedka osupnil s svojim, takrat še neobičajnim, skirojem. Nad to nenavadno napravo je bila presenečena tudi njegova babica Ilona, ki je dejala, da sama do osemnajstega leta sploh ni vedela, kaj je kolo. Hanzi pa je svojemu dedku na vprašanje, kje je našel to desko na dveh kolesih, odgovoril, da se imenuje roller in ga imajo že skoraj vsi njegovi vrstniki. Skiro je sicer bil lesen in kot kaže dokaj razširjen med otroci, predvsem tistih iz premožnejših družin.

Celotno zgodbo si lahko preberete v nadaljevanju:

Zgodba o prvem skiroju v Lendavi, 1935.

Ko je nekaj minut pozneje prišel do hotela Krone, je v stojalo pred vhodom hitro odložil kolo in se odpravil do salona, v katerem so se zadrževali gospodje. Komaj se je prebil skozi oblak dima, ki so ga zanetili s svojimi pipami, je natakarja povprašal, kje je gospod Samuel. Natakar, zgledno urejen domačin, ki je izkušnje nabiral po kavarnah stare monarhije, se je nasmejal in vprašal: “Kateri Samuel, kar nekaj jih je tukaj?” Mladenič je s tresočim glasom zaradi občutka nelagodnosti med urejenimi gospodi, tiho prišepnil natakarju: “Eppinger, njegova žena me je poslala”. “Aha, Samu, pri tisti okrogli mizi v kotu ga boste našli, gospod z brki.”, je pomoči potrebnemu pomagal prijazen natakar.

“Gospod Samuel, vaši gostje so prispeli.” Samu je z presenečenjem pogledal mladeniča, ki ga do sedaj še ni videl. “Gostje? Naj se zglasijo na recepciji hotela, zaenkrat še nisem recepcionist, četudi te dni delam že vse pri tej hiši. Mogoče pa jim še kosilo skuham, če sem že tukaj.” Vidno okajen je Samu, lastnik hotela, osorno odgovoril mladeniču, ko je ta le prestrašeno dodal: “Vaša žena me je poslala, gostje so prišli, videl sem avto na vašem dvorišču.” Izraz na obrazu Samu-ja se je hitro spremenil in ta je vprašal mlajšega gospoda preko mize, Alfreda Baderja, kateri dan je danes. “Petek”, je odvrnil Bader, eden od spoštovanih gospodov mesta pod goricami, ki je kot agent delal za italijansko ladijsko družbo. “Pozabil sem, da se hčerki danes vračata. Hvala mladenič. Se opravičujem za nesramen odgovor, mislil sem da ste še en od tistih, ki me ustavljajo na ulici in prosijo za kak dinar.” Bader, ki ni živel v Dolnji Lendavi, je pa bil te dni ravno v svojem rojstnem mestu, se je le nasmejal in potrepljal Samuja po ramenu: “Se zgodi, gospod Eppinger.” Gospodič Bader je sedel na sedežu, ki je desetletja pripadal njegovemu očetu, Hermánu Baderju, ki je bil začetnik čevljarstva v bližnjem kraju Turnišče, njegovo poslanstvo pa je po njegovi smrti pred nekaj leti, ravno sredi gospodarske krize, prevzel njegov sin, Alfredov brat Jurij. Alfreda je medtem nagovoril dr. János Wollák, sicer odvetnik v Zalaegerszegu, sin enega najbolj spoštovanih meščanov Dolnje Lendave dr. Adolfa Wolláka. Z Alfredom sta bila podobne starosti, zato sta se poznala še iz judovske šole v Lendavi. Kljub temu, da sta se živela vsak v svojem mestu 400 kilometrov narazen, so ju vezali otroški spomini. “Alfred, povej mi, slišal sem, da se ukvarjaš s prodajo ladijskih vozovnic za potovanja iz Evrope.” Alfred je že od leta 1924 živel v Italiji, prvotno v Trstu, sedaj, od poroke z ženo Lauro iz Neaplja pa v Piacenzi. “Ko sem po mestu povprašal po tebi, mi je eden od obrtnikov pokazal časopis, v katerem je bil tvoj oglas. Iz žepa plašča je nato potegnil časopis, na katerem je v članku z naslovom Potüvanje v Ameriko iz domačega pristanišča pisalo: “Naši potniki so dozdaj morali iti v Ameriko skoz več držav, dokeč so nej prišli do ladje: Od zdaj naprej de inače: lahko de se šlo v Ameriko tüdi z ladjov včasi iz naše države i to Sušaka poleg Fijome (Reke). Prva ladja je šla iz toga jugoslovanskoga meta v Jüžno Ameriko 14. avgusta. Za zdaj de se vozlo samo v Jüžno Ameriko. Na ladjaj bodo jugoslovanski kapitan, zdravnik, küharji, saniteci i.t.d. Drüštvo, štero je prevzelo to prevažanje se imenuje “Vesna”. Što šče več zvediti, naj se zglasi pri A. Bader v Dolnjoj Lendavi.” Alfred se je nasmejal, oglas je namreč dal v časopis pred leti, vendar je Jánosu povedal, da se naj oglasi med tednom pri njemu in bosta pogledala, kakšne so cene in možnosti.

Samu se je medtem hitro opravičil gospodom v salonu in se s pospešenim korakom mimo recepcije odpravil skozi glavni vhod hotela. Usoda je želela, da je par, ki je pred kratkim prispel iz Szombathelya na Madžarskem, pred vrati pustil kovček, ki ga je Samu v vsej ihti spregledal. Nenadoma se je znašel na tleh, z nosom pred opekami, ki so jih ravnokar položili pred vhodom hotela. Ker so bile iz njegove opekarne, so nosile signaturo ES. “Vsaj svojega imena se boš spomnil, Samuel Eppinger”, se je nasmehnil, preden se je pobral in se po Glavni ulici napotil proti svojemu domu. Do doma ga je ob normalni hoji ločilo med deset in petnajst minut hoje, po nekaj popitih kozarcih pa še kakšna minuta več. Žena Ilona je medtem že nestrpno pogledovala na zlato uro švicarske izdelave, saj je želela pričeti s kosilom, gosti so bili namreč že lačni. “Ubila te bom Samuel, vedno izbereš najmanj primeren trenutek za pijančevanje s svojimi kolegi obrtniki”, si je mislila, jo je jezno pogledovala na uro, ki ji jo je kupil Samuel ob trideseti obletnici poroke. Dame so pomagale gospodinjam pri pripravi hrane, gospodje so v vrtu kadili svoje pipe in razpredali o poslu. Hans se je medtem vrnil s hitrega ogleda mlina, da bi pozdravil babico in ji hkrati sporočil: “Grem do sosedov, Novakovih nisem videl že kar nekaj časa, hitro bom nazaj.” Ilona ga je želela hitro opomniti, da naj o tem obvesti še svojo mater, a je iz prtljažnika že jemal eno od mnogoterih čud, ki so ga spremljala na poteh med Dunajem in Dolnjo Lendavo. Tokrat je bila to nenavadna priprava z dvemi koleščki, deščico med njima ter gredjo za usmerjanje. “Današnja tehnika, sama do osemnajstega leta nisem vedela niti kaj je kolo, kaj šele kaj drugega. Kam gre ta svet.”

Medtem se je Samu že približeval svojemu domu in iz daljave se mu je z večjo hitrostjo približevala manjša postava, ki ni ne hodila in ne kolesarila. Ker se je bal, da se oseba ne bi zaletela vanj se je previdno umaknil ob zid stavbe. Kmalu je ugotovil, da se mu približuje otrok. “Dedi Samu, glej me. Si že videl kaj takšnega?” Samu je brž ugotovil, da se mu približuje vnuk Hanzi, kot so imenovali Hansa in si s presenečenjem ogledoval pripravo, ki je dotedaj še ni videl. “Neverjetno, kaj takega. Kje si našel to desko na dveh kolesih?” Hanzi se je nasmejal in odgovoril: “Imenuje se roller, skoraj vsi moji vrstniki ga imajo. Ravno sem bil pri Novakovih, da sem jim ga pokazal. Ampak pridi, pohitiva, bova doma več o tem, malce sem že lačen.”

Če vam je zgodba všeč, vas vljudno prosim, da sledite moji strani, na kateri bom redno objavljal podobne zgodbe. Hvala lepa in vse dobro, Dejan

Foto: H. Eppinger v Dolnji Lendavi, 1935 (Osebni arhiv DS)

S spleta

Komentarji (4)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Pipi001 (nepreverjen)

To so Madžari meli, Nej mi.

VojkoZMajolko (nepreverjen)

Samuel Eppinger? Ja, tipično madžarsko ime. Židje so bili.

In reply to by Pipi001 (nepreverjen)

JJ2019 (nepreverjen)

Lendava godspodsko mesto

Lidija J (nepreverjen)

Zelo simpatična zgodba.

Starejše novice