V zadnjih tednih smo bili priča številnim primerom mučenja živali, ki odmevajo tudi izven meja Slovenije. Kako je, kljub inšpekciji, ki naj bi korektno opravljala svoje delo, to še vedno mogoče?

O odmevnih primerih smo se pogovarjali z Mirom Vambergerjem, predsednikom Društva za reševanje prostoživečih in zavrženih živali Grajske tačke Ptuj, ki opaža, da društva sicer niso pod takšnim drobnogledom, kot so na primer veterinarji, a nimajo pristojnosti, ki bi jih ob reševanju zanemarjenih živali še kako potrebovala.

Zakaj do tolikšnega števila mučenj živali še vedno prihaja, v društvu ne morejo pojasniti, opozarjajo pa, da je »zavedanje ljudi še vedno izredno slabo«.

Društva pristojnosti nimajo, ob mučenju ali zanemarjanju živali lahko tudi oni to le prijavijo. »Društva imajo predvsem nalogo ozaveščati, kako ravnati, če posameznik najde zapuščeno ali mučeno žival. Pri teh zadevah smo namreč v društvih zelo omejeni. Sami ponavadi ne moremo posegati. Lahko pokličemo 112 ali pa 113 in ta primer prijavimo,« poudarja Vamberger.

Kaj delajo inšpekcije?

To je vprašanje, ki si ga v primeru podhranjene argentinske doge z ogromnim tumorjem zastavlja vsa Slovenije.

»Ob tem primeru smo bili vsi zaprepadeni. Ali inšpektorji nimajo pristojnosti ali pa je bilo v tistem času res vse urejeno. Kot društvo in oseba, ki je kinolog že 40 let, se z načinom, ki je bil storjen v tem primeru, ne strinjam,« poudarja Vamberger.

Kdo je torej kriv, da do takšnih primerov v Sloveniji v 21. stoletju še vedno prihaja, v društvu ne vedo. Vamberger pravi, da k temu zagotovo botruje tudi cena veterinarskih storitev: »Verjetno je kriva tudi cena. Nekdo, ki ima bolnega psa, se velikokrat namesto zdravljenja odloči za hiranje živali in se na ta način reši stroškov. Kar seveda ni prav. Mislim, da je to. Ker vsak, ki ima svojo žival rad, tega ne bi naredil.«

Ob tem pa predsednik društva Grajske tačke poudarja, da so »mučitelji ponavadi izredno agresivni ljudje. Naša zakonodaja bi morala uvesti psihološki izpit, ki bi pokazal, ali je oseba sploh sposobna imeti psa.«

Prihaja obdobje ‘mačjega buma’

Vamberger ob tem opozarja še na to, da se njihovo društvo »ukvarja z drugim načinom mučenja živali. Skrbimo namreč predvsem za prostoživeče in zavržene živali. Zdaj bo spet problem 'mačji bum'. Ne vemo, kam s temi malimi muckami. Ljudje nas ves čas kličejo in se ne zavedajo, kaj je potrebno narediti.«

»Če bi ljudje vedeli, kako pravilno ravnati, ne bi klicali nas, društva, da jim pomagamo, ker smo zakonsko omejeni. Živali ne smemo loviti, ne smemo jih sterilizirati ali kastrirati, prav tako jih ne smemo oddajati v začasne domove. To lahko delajo samo v azilu,« še opozarja.

»Azili imajo namreč podpisane pogodbe z občino. Zato je lastnik prostoživeče živali ali zavrženega psa lokalna skupnost. Zato je to občinski problem, ki seveda ni rešen,« je še povedal naš sogovornik. Večno vprašanje pa ostaja, ali pristojni oziroma inšpekcija naredijo dovolj v primerih mučenja in zanemarjanja živali.

»Moram reči, da slabih izkušenj z inšpekcijo nimamo. Mi smo društvo in nismo nadzirani v tolikšni meri, kot so na primer veterinarske organizacije. Ne vem, ali ima inšpekcija premale pristojnosti ali pa niso dovolj obveščeni. Mislim, da bi lahko, preden pride do takšnega primera, prej odreagirali in žival tudi prej odvzeli,« pravi predsednik društva Grajske tačke.

Dodaja, da tukaj problemov še ni konec: »Ko nekomu odvzamejo žival, se začne pojavljati vprašanje namestitve te živali. Če bi vprašali azil v Mariboru ali Mačjo hišo v Celju … Ko jih ljudje pokličejo, jim odvrnejo, da ni prostora, ker je vse zasedeno. Država temu namenja bistveno premalo. Če občina z azilom nima podpisane pogodbe, azil živali sploh ne sprejme.«

Zakaj se ljudje ob primerih mučenja prej obrnejo na društva kot pa na državne institucije?

Vamberger pravi, da »se ljudje ponavadi najprej obrnejo na društva, saj imajo občutek, da smo bolj dostopni, kot pa inšpekcija. Občutek imajo, da se z nami lažje pogovorijo. Pozabljajo pa, da je dolžnost vsakega državljana, če najde prostoživečo žival, da v roku 24 ur to prijavi azilu ali tisti veterinarski službi, ki ima podpisano koncesijo za cepljenje psov proti steklini. Če najdeno žival obdrži več kot osem dni, postane tudi skrbnik te živali, zato mora vse stroške, ki se tičejo živali, poravnati sam.«

V društvu ob pogledu na mučene in zanemarjene živali občutijo »jezo, ker bi radi pomagali, ampak smo nemočni. Nekomu ne moreš kar odvzeti živali, ker si za to kazensko preganjan. Ko mi recimo z živolovko lovimo mačke, s tem delamo prekrške,« še pravi Vamberger.

S spleta

Komentarji (7)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
tuncika

Niti pod razno ne verjamem, da obstajajo ljudje, ki bi načrtno mučili hišno živalco (nakladanje - isto kot podnebne spremembe na Kitajskem in v Indiji). Obstajajo pa "ekstremni" ljudje (egoisti, tirani in ostali "prdeci), ki pa na žival gledajo kot na predmet, ki so ga kupili v trgovini. Enako to počnejo društva, zagovorniki in ne vem še kdo la...…….la...…….in trala……….trobil, ki pa mislijo da niso "prdeci".

DRAGI VETERINARI (nepreverjen)

Veterinarske storitve so pri nas tako drage, da si ljudje pri svojih dohodkih to enostavno ne morejo privoščiti za svoje živeli. Vsi veterinarji so privatni ki si nabijajo cene in kujejo velike dobičke pa na ton vsi zaščitniški živali nič ne napravite samo bla bla. Nekoč to ni bilo tako obstajale so državne veterine, ki so svoje storitve opravljale v javno dobro, sedaj pa je vse šlo v božjo mater. Danes je psa imeti veliki luksus, ki si ga lahko privoščijo samo najpremožnejši

Pikanogavička (nepreverjen)

Ni izgovorov za mučenje in neskrb za živali. Vsak se mora zavedati, da skrb za žival stane. Če ne moreš skrbeti za njo, je ne smeš imeti. Na to moraš misliti preden si jo pripelješ domov. Ko si enkrat njen skrbnik, je tvoja moralna in etična in zakonska dolžnost, da lepo in pravilno skrbiš za njo.

In reply to by DRAGI VETERINARI (nepreverjen)

NE PIKANOGAVIČKA (nepreverjen)

NE NIMAŠ PRAV Ali je tudi moralna in etična dolžnost veterinarjev do živali. ? NI NE glavno da se polnijo njihove denarnice in sramota je ko trdiš da si hišne ljubljenčke samo lahko privoščijo premožni, ker ostali ki jih je država pokradla in imajo slabe penzije in plače ti po tvojem domačih ljubljenčkov ne smejo imeti, ker pač ne morejo podpirati veterinarjev. Da te ni sram takega pisanja in kam je zašla ta jebena država ?

In reply to by Pikanogavička (nepreverjen)

Vipko
Truplo

Pikanogavička ni ničesar narobe napisala po mojem mnenju! Predno pripelješ domov žival (velikokrat, da se lahko otroci igrajo z njo - ampak žival je živo bitje in ne igrača) moraš pač premisliti, si jo lahko privoščiš: zaradi financ oz. časa, kateri je potreben, da se ji posvetiš.

In reply to by NE PIKANOGAVIČKA (nepreverjen)

Pikanogavička (nepreverjen)

Sram naj bo tiste, ki svoje živali mučijo in zanemarjajo. In kaj je tu sramotnega za mene, če trdim, da se moraš zavedati, da žival stane in ji ne smeš odrekati zdravljenja, ker ga ne želiš ali ne moreš plačati? V takih primerih je tudi njihova prehrana slabša in posledično pogosteje zbolevajo. Živijo v neprimernih razmerah. Da ne govorim o preprečevanju brejosti s sterilizacijo oz. kastracijo. Te živali navadno končajo raztresene po parkiriščih, grmovju, jarkih, rekah...Odgovornost za njih se tako prenaša na druge ljudi. Veterinarske ambulante so na žalost profitne in zaradi tega živali ne smejo v mukah umirati.

In reply to by NE PIKANOGAVIČKA (nepreverjen)

lauraas (nepreverjen)

Kaj pa če kdo nima denarja, nismo vsi Jankoviči.

Starejše novice