Tadej Kirinčič, ki se je lansko poletje z motorjem odpravil na pot čez sedem držav vse do Kitajske meje, je s potopisnim predavanjem vzbudil veliko zanimanja in v četrtek do vrha napolnil prostore murskosoboškega MIKKa.
»Nikoli nisem maral motorjev«
Predavanje je začel z netipičnimi besedami za nekoga, ki je na motorju dosegel Kitajsko: »Nikoli nisem maral motorjev.« In tudi njegovi motoristični začetki so bili nekoliko nenavadni. Ko je ugotovil, da bi svojo željo po avanturizmu lahko uresničil z motorjem, si je najprej kupil čelado, nato opravil izpit in nazadnje kupil še motor.
Vse do meje s Kitajsko
Prvo leto se je tako odpravil na slabih 4.000 kilometrov dolgo turo po Balkanu, lansko leto pa je prečkal Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Kirgizijo, Tajikistan in Uzbekistan ter prevozil čez 14.000 kilometrov. Idejo za julijsko potovanje do Pamirja je Tadej dobil od kolega, ki ga je med svojim prvim motorističnim podvigom, spoznal v Makedoniji.
Na pot
Po nekaj prebranih forumih, ki so pisali o čudoviti destinaciji, se je odločil za potovanje in si najprej naročil zemljevid centralne Azije (ki ga kasneje razen za usmerjanje kolegov popotnikov sam nikoli ni uporabil). Zatem se je vpisal na tečaj ruščine, saj na tem koncu sveta, kot pravi, z angleščino ne prideš nikamor, si po nekaj težavah uredil vse potrebne vizume, v nedeljo pripravil prtljago in se v ponedeljek, brez pravega načrta poti in prenočišč ter z žepnim Garminom za vsak slučaj, odpravil na pot.
Roji kobilic, pomanjkanje goriva in težave z opremo
Na tako dolgi poti po asfaltu, makadamu, luknjastih cestah in pesku, se je težavam z motorjem težko izogniti. »Na motorju sta zato obvezni dve stvari: »duct tape« (izolirni trak) in vezice,« je v smehu pojasnil Tadej. Ti sta poskrbeli, da po več tisoč kilometrih ni izgubil registrske tablice in zaščite motorja.
Težko pa je bilo predvideti vožnjo na čez 50°C, ko so začeli odpadati gumijasti deli čelade, po dva kilometra dolge roje kobilic in 400 kilometrske razdalje med črpalkami, ko je motor črpal še zadnje rezerve in je moral od taksistov kupovati pollitrske plastenke goriva.
Padci na makadamu so nekaj vsakdanjega
Padci na makadamskih in luknjastih cestah so nekaj povsem vsakdanjega, pravi Tadej. Tla pod kolesi mu je tako prvič spodneslo na poti čez Kirgizijo in drugič v Uzbekistanu. Po prvem padcu je bil motor v nevoznem stanju, vendar, ker v teh držav skorajda ni motorjev, iskanje servisa ni bilo tako preprosto. Po padcu daleč vstran od prenočišč ga je tako med čakanjem na prevoz in potreben servis, za en dan v svoj dom sprejela kirgizijska družina, ki je čez poletje živela v jurti v hribih.
»Imeli so avtomobil in slabih 20 kilometrov stran veliko hišo, tako da bi se lahko dnevno vozili v eno in drugo smer, a gre za povsem drugačne vrednote. Kljub temu, da z mlekarstvom dobro zaslužijo, so se odločili, da od junija do septembra živijo tam,« je povedal Tadej.
Vožnja na 4655 metrov nadmorske višine
Po servisu motorja, ko ga je sorodnik gostoljubne družine po številnih postankih končno pripeljal do šest ur oddaljenega mesta, je Tadej nadaljeval pot proti gorovju Pamir. Med vožnjo čez gorovje je dosegel najvišjo točko svoje poti, ko je prečkal prelaz Ak-Baital, ki je z 4655 metri eden najvižjih prelazov na svetu.
»Občutek imaš, kot da se voziš po luni. Ko dosežeš jezero Karakul, ki leži na skoraj 4000 metrih nadmorske višine, pa doživiš najlepše razglede, ki so vredni dolge poti,« pravi Tadej.
»Tamkajšnjim ljudem delamo krivico«
Na vprašanja o tem kakšni so tamkajšnji prebivalci in ali se je počutil varno, je Tadej odgovoril, da ni imel nobene slabe izkušnje ter da se jim s prepričanjem o nevarnih krajih dela krivica. Ljudje so bili zelo prijazni, vedno pripravljeni nuditi pomoč, sploh pa, ker je tam zelo malo motorjev, je povsod kamor je prišel bil glavna atrakcija.
»Ljudje trobijo, mahajo in te nagovarjajo. Postavijo ti vedno ista vprašanja: od kod, kam in koliko konjev, najbolj veseli pa so, če jih po parkirišču zapelješ en krog,« je Tadej povedal v smehu.
Komentarji (17)
Samo tak dale...dva potača sta zakon !
Zakon!
te je pravi mutibarič
mutibarič
Oseba, ki nikoli ne pove tistega, kar je bila vprašana, ki se odgovoru na zastavljeno vprašanje izmika kot naši politiki.
Vprašaj ga se reče tudi bari ali barej ga.
Vprašati nekoga pomeni barati ga.
@Gost
zanima me kak je to plačal? dela ge ta človek? jes to ne bi mogel niti plačati niti dopusta dobiti. kak to sfolgajo? ka jin starši plačajo ali ka?
Če sem dobro slišal... je povedal, da ga je to stalo okrog dva tisoč eur. Skupaj z vizami, katere so bile dokaj visok strošek. Mislim... da to za človeka, kateri je zaposlen oz. ima spletno stran vseeno ni neki bav, bav?
Drugače sem šel na predavanje z namemom, da nekaj vidim in slišim, ker me take zadeve zanimajo. Nekaj tega sem dobil... imam pa dve generalni pripombi:
1. Predavanje je bilo več kakor predolgo. Mislim da se ni samo meni proti koncu (2,5 ure) že zehalo, ampak še marsikomu drugemu. Vseeno ni bilo toliko za povedati če odštejemo preveč informacij glede kulinarike in da so šrauf v poškodovani motor šraufali levo ali desno. Malo heca...
2. Za neko tako zadevo sem pričakoval boljše fotografije. Vprašanje je, če bo Kirinčič še kdaj šel na kako podobno pot. Že... da je treba za fotografiranje zaustaviti motor, si sneti rokavice... ampak vedno sem bil mnenja, da je bolje imeti dve, tri dobre fotografije, ker več povejo, kakor petdeset slabih.
In reply to zanima me kak je to plačal? by mutibarich (ni preverjeno)
Najpogostejši izgovor za udobno čičkanje doma je: nimam denarja!
Ljudje, ki se odpravljajo v takšna raziskovanja imajo vedoželjnega duha; hočejo vedeti, kaj je za naslednjim hribom. So sposobni obvladati vso logistiko in dovolj inteligentni, da se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Za silo obvladajo znanje angleščine in se naučijo še nekaj besed osnovnega sporazumevanja v jeziku države, v katero potujejo. Ne vozijo novih avtomobilov, ker šparajo denar za potovanje. V vsakdanjem življenju veljajo običajno za delno neprilagojene, celo čudake, ker njihovi okolici ni jasno, kako nekdo za tako potovanje porabi 2000 evrov, če bi lahko za ta denar dokupil na kupu novega pleha še črko C, kao comfort...
Ti je ta opis znan? Vem, da ne. To niso običajni ljudje kot ti in tisti, ki te obkrožajo. Čudni so, do kraja; celo tako čudni, da se na nekih portalih nikoli ne bodo obregali ob ljudi in dogodke, ki jih ne razumejo.
In reply to zanima me kak je to plačal? by mutibarich (ni preverjeno)
Podpisal si se pod mano. V čem repliciraš? Sam ga glede odločitve, da je to naredil, nisem kritiziral. Niti kako drugače, razen... prvič zaradi dolgega predavanja. V zadnjem mesecu sem poslušal podobne zadeve glede Sirije in Mehike oz. Yukatana... tam je bila zadeva dolga dobro uro plus razna vprašanja. Mislim, da je pripomba na mestu... če je pa ne sprejme za naslednjič, pa nič hudega. Tako pač je.
Glede kvalitete fotografij... pa so bile veliko boljše iz obeh predavanj. Nekako mislim... da je tja šel sedaj in mogoče nikoli več, zato je bolje, da ima nekaj boljših fotografij, kakor nekaj desetnih slabših... Vse je moje mnenje.
In reply to Najpogostejši izgovor za by buldog
Nisem repliciral tebi, ampak nekemu mutibariču...ki pač ima dve minuti časa in nekaj kritizira. Na predstavitvi nisem bil, ker pač istočasno na dveh zadevah ne morem biti. In prva je imela prioriteto.
Kirinčiču nisem tako "blizu". Ga pač poznam in je tiste vrste človek, ki marsikaj počne, kar sem ali pa kar bi želel početi tudi sam. V mojih mladih letih ni bilo takih možnosti; mogoče pa si nismo niti upali. Tako, da ga občudujem; zaničujem pa polpismene osebke, ki z računalnikom v krilu nekaj kritizirajo.... ob tem pa pokažejo vso svojo omejenost.
In reply to Podpisal si se pod mano. V by Truplo
mutibarich (141.101.93.62): Zaposleni je, ja in tudi na stran je davo keš že nekaj časa, glede na to, ka se na takšno turo ne odpraviš z danes na jutri.
Kakor je povedal, je že pozimi spremljal internetne strani in se povezoval preko interneta z različnimi ljudmi, kateri so ali tam že bili oz. imajo izkušnje s takimi zadevami. Pa letanje sem in tja zaradi viz... eno je dobil zadnji trenutek, kajti če je ne bi bilo... bi moral preložiti datum odhoda. Mala zadeva bo kdo rekel... ampak, ko imaš že kaj splanirano tako v glavi in nekaj zapisano, je potem dokaj korenita sprememba verjetno že velik zalogljaj in morda tudi razlog, da vsaj s slabo voljo ne kreneš na pot.
Pa tudi tečaj iz ruščine je obiskoval... kakor koli, dobre priprave so velik del uspeha, kontra pa navadno vodijo h katastrofi. Čeprav se sam včasih spravim na kakšen "podoben eksperiment" s kolesom... so vzporednice itak podobne in zaradi tega dobro vem... kako hitro se ti lahko kaj zalomi.
Sam mu čestitam, da je pot opravil... da je kljub precejšnjim težavam z motorjem in še čim... ohranil trezno glavo in še kaj. To vsak ne zmore. Bo pa verjetno držalo... da mlajši (pa spet ne preveč premladi) to lažje naredijo, kakor mi stari, katerim je navadno največja bremza ravno to, da mislimo, da vse vemo.
V soboto ima Team mlin Beltinci spet predavanje, tokrat o Madagaskarju. Priporočam... še posebej takim, katere take zadeve zelo zanimajo. Ni "naodmet", da se učimo o svetovih, ljudeh... kateri so odaljeni, kjer je življenje bistveno drugačno, klima drugačna, favna in flora čisto nekaj drugega, kakor pri nas.
In reply to mutibarich (141.101.93.62): by Gost Gost (ni preverjeno)
Buldog,pijačo maš v dobron ;)
Buldog je precej zadel. Vozim 12 let star avto, registracija in zavarovanje sta poceni, poraba nizka. Odkar se po mestu, kjer naredim kar precej kilometrov, vozim s kolesom, mesečno prihranim za slab rezervoar goriva. Letno je že samo to skoraj 500 evrov. Minimalni letni dopust je 20 dni, če imaš delovnik kdaj tudi čez vikend, je 24 dni dopusta. To je bruto dober mesec dni.
Kar se tiče pripomb Trupla, se zavedam obeh stvari. Ne maram faktografskih predavanj, ker si podatke o gorovjih, državah, jezerih danes lahko vsak najde v nekaj minutah. Poleg tega so znance in prijatelje, s katerimi sem o poti govoril prej, zanimala predvsem doživetja in stvari, ki se nam zdijo zanimive. Recimo dohodki, življenski standard, prioritete, razdalje, odnos ljudi itd.. zato sem tudi sam poskušal bolj v tej smeri speljati predavanje. Me je pa malce zaneslo in sem izgubil občutek za čas.
Kar se tiče fotografij,verjamem, da sem marsikoga, ki me pozna, razočaral s fotografijami. Na najzanimivejšem delu poti sem moral, poleg vse prtljage, v kufrih voziti še nekaj delov motorja, ki jih nisem imel dati kam drugam. Fotoaparat sem imel v torbi, vse skupaj pa dobro oblazinjeno v zadnjem kufru, pod vetrobranskim steklom in še parimi plastikami v kufru. Vsako fotografiranje mi je zato vzelo kar nekaj pakiranja, da sem lahko spet zaprl kufer. Poleg tega se mi je od vibracij med vožnjo po prvem delu Pamirja prižgal fotoaparat in spraznil baterijo. Zaradi omejenih prostorskih kapacitet polnilca nisem imel s seboj, tako da je bila zgodba s fotoaparatom že prvi dan Tajikistana zapečatena.
Tja verjetno res več ne bom šel...a fotografij je na internetu na milijone. In v tistem vremenu, ki sem ga imel, itak ne bi uspel tako lepih narediti. :)
Uh... glede fotografiranja to res pojasni marsikaj. Zavedam se... da v primeru, ko gre kaj narobe, pač nekaj moramo izločiti. Ti si pač silom prilike moral dati fotoaparat nekam, kjer ni bil ravno pri roki, nato še "polomija" z baterijami. Hja... pač tako je.
Sam pač nikoli ne uporabljam nekih fotografij z neta s krajev, kamor grem... če sam ne pofotografiram... pač nič nimam. Upam, da si me razumel, kaj sem hotel povedati... tudi, da velikokrat gledam svoje fotke z raznih teh "kolesarskih kolobocij" iz ZDA, bivše Juge, raznih dogodkov, kot je bila vožnja Baloha po velodromu v Italiji in še marsikaj se najde... torej če npr. nimam neke slike z Velebita, je pač na netu ne iščem. Smo pač različni... in v tem je tudi čar človeške narave. Kako bi bilo dolgočasno... če bi vsi mislili enako, delali enako...
Vseeno, veliko se je lahko odneslo s predavanja. Slabo leto prej sem bil v Beltincih, kjer je bilo predavanje o "potovanju" štirih s spačeki proti Uralu in čez. Kakor ti, so tudi oni več ali manj povedati, da po Rusiji že kar gre. Pohvalili so tudi nekatere republike v sestavi Ruske federacije v smislu, da je vse čisto, urejeno, dobre ceste. Pri tebi se je pač videlo... da neki Uzbekistan, Kirgizistan... je pač drugi svet. Tudi, da je še veliko korupcije, podkupovanja... vse lepo povedano tudi za primer, če bi kdo od nas šel kdaj tja.
Sedel sem odzadaj za Zlatkom, čisto slučajno imava enaka dirkalna kolesa in sva se malce tudi šalila, da pa midva greva s kolesi. Ravno v smislu prejšnjega odstavka sem mu rekel... da v Rusijo seveda, dalje pa nikakor. Zavedajmo se... da se tudi s kolesom daleč pride, ne moreš pa kot "popodnik" to spraviti s kolesom v tem času. Kot "ultramaratonec" morda... ja, nisi povedal, koliko km je bilo vsega skupaj?
In reply to Buldog je precej zadel. Vozim by Kiri
Čisto razumem, kaj si hotel povedati...in ti dam tudi prav. Na taka potovanja verjetno ne bom več nesel s seboj velikega fotoaparata, ampak kakšnega boljšega žepnega, ki ga imaš lahko v žepu in vedno pri roki. Oprema na takih cestah res trpi dosti bolj, kot bi si predstavljal. V fotografski torbi je nastala za dva prsta velika luknja od vibracij in drgnjenja. Stativ je dobesedno razpadel. Laptop k sreči preživel.
Zahodni del Rusije je normalno poseljen in normalno civiliziran. Urejen, razmeroma čist, glavne ceste so dobre in odlične, promet izredno tekoč. Ko greš iz Rusije proti azijski strani, pa te ne more več nič presenetiti.
Poti je bilo 14.500 km cca. Kolesarjev v tistih koncih je kar precej. Omenil sem Nemca, ki sem ga srečal nekje pred Shymkentom in je bil na poti proti Pamirju in potem čez mejo proti Pekingu. Naprej v Kirgiziji in Tajikistanu sem srečal še par evropejcev na kolesih. Večina jih sicer prileti v Osh ali Dushanbe in prevozijo Pamir highway s kolesom, so pa tudi utrganci, ki so prikolesarili iz Evrope. Tem fantom pa res kapo dol.
Ta dva sta recimo šla iz Dushanbe proti Oshu...kar je po moje boljše iz vidika motivacije, ker veš, da te najlepše čaka proti koncu poti.
https://www.youtube.com/watch?v=ouoE2wKib-Y
In reply to Uh... glede fotografiranja to by Truplo
Aja, še to... udeležba me je res presenetila. Hvala vsem, ki ste prišli in upam, da vas nisem preveč uspaval, čeprav je trajalo precej dlje, kot sem načrtoval.
Starejše novice
Bravo Kiri....pohvalnooooo