Vstajniške socialne delavke zaradi objavljenega prispevka od časnika Dnevnik, ZRC SAZU, biološkega inštituta in avtorjev zahtevajo javno opravičilo.
Minuli teden je v časniku Dnevnik bil objavljen prispevek z naslovom Vsem moškim so všeč dolge noge, avtorice Anite Vošnjak, ki ga je napisala po pogovoru z doktorico biologije Simono Fišer Kralj, zaposleno na biološkem inštitutu Jovana Hadžija, ki je del ZRC SAZU. Prispevek govori o biološkem ozadju privlačnosti med moškim in žensko, pri čemer izpostavlja, da se ženske pri izbiri partnerja osredotočajo predvsem na uspešnost partnerja, ki bo lahko zagotavljal materialno preskrbljenost družine, medtem ko moški cenijo predvsem lep videz in mladost, ki sta povezana z zdravjem in plodnostjo.
Protestno pismo z zahtevo po opravičilu, ki so ga poslale Vstajniške socialne delavke, objavljamo v celoti.
Pred tednom dni je v časopisu Dnevnik izšel članek z naslovom Vsem moškim so všeč dolge noge (avtorice Anite Vošnjak), ki je nastal na podlagi pogovora z doktorico biologije Simono Fišer Kralj, zaposleno na biološkem inštitutu Jovana Hadžija, ki je del ZRC SAZU. Članek je zasnovan na srhljivem biološkem determinizmu („lepe ženske so bolj zdrave“, „ženske že zaradi biološke pogojenosti bolj razmišljajo o potomstvu“) in esencializmih („ženske ljubijo bogate moške, ki bodo lahko oskrbeli njihove potomce“, „ker se ženski ne vidi, kdaj ovulira, mora moški ves čas paziti nanjo in jo ščititi pred drugimi“) in s tem opravičuje žensko podrejenost ter poustvarja sovraštvo do žensk kot naravnih strojev za rojevanje, kot nemočnih, nesposobnih sprejemanja lastnih odločitev. Ne gremo predaleč, če rečemo, da so takšna stališča o simetriji najprej voda na mlin potrošniškemu kapitalizmu (kjer lahko ženske kupujemo produkte za dosego simetrije) in, še veliko huje, so blizu evgeničnim pojmovanjem o tem, kakšna bi telesa morala biti, da bodo ustvarjala primerno, zdravo potomstvo. Besedilo je nadalje prepolno heteroseksizma in povsem zanemari na vse druge oblike življenjskih skupnosti, ki ne ustrezajo tradicionalni družini – s tem zavzame konzervativno držo in potisne znanost v službo ohranjanja obstoječega sistema, namesto v orodje za družbene spremembe. Nazadnje lahko besedilo beremo tudi kot aktiven gradnik v vzpenjajoči spregi o ponovni tradicionalizaciji spolnih vlog, ki se v času ekonomske krize še kako krepi. Ženske na domače ognjišče, čakat, da bo moški prinesel denar in skrbet za simetrijo jošk!
Omenjenega članka ne moremo jemati kot osamljen primer. Pred časom je študentska organizacija Iskra organizirala okroglo mizo o akademski (ne)enakosti, ki se je je udeležil tudi rektor Ivan Svetlik in s svojimi izjavami izkazal globoko nerazumevanje vloge Univerze pri vzdrževanju patriarhalnih razmerij moči. Na okrogli mizi je Ivan Svetlik izrazil prepričanje, da so ženske resda socializirane v podrejene vloge, ampak da je Univerza nevtralno okolje, na katerem imamo vse enake možnosti za napredovanje (ker razumevanje feminizma za rektorja seže do uravnavanja kvot na vodilnih mestih, pa še na to ga je bilo potrebno opomniti) in da v akademskem okolju ni nič takega kot je sistematično podrejanje žensk. Že samo bežen pogled na strukturo ZRC SAZU, PEN in vodilne položaje raziskovalnih inštitutov pokaže na nevidnost žensk v akademskem okolju – nevidnost, ki še kako koristi večinskim moškim rednim profesorjem, ki izkoriščajo neplačano delo asistentk za vzdrževanje svojih položajev. Univerza ni nevtralen del seksistične družbe, temveč jo aktivno soustvarja in akademiki na vodilnih položajih se udobno počutijo, ograjeni s svojimi privilegiji.Reduciranje neenakosti med spoloma na „več žensk na vodilna mesta“ pokaže na liberalno politično korektno držo, ki položaju žensk niti najmanj ne koristi. Rektorja v tem okviru želimo razsvetliti, da je Univerza prepojena s seksizmom. Seksisti so profesorji v predavalnicah in na svojih govorilnih urah. Seksistični so profesorji, ki jim asistentke ali študentke opravijo vse administrativno delo (ali jim celo pišejo članke, pripravljajo predavanja, pišejo poročila), a ostajajo podplačane, spregledane in s tem manj cenjene. Seksistični so tudi predmetniki, ki feminizma (in NE „študije spolov“) ne uvrščajo med pomembne teme. Na tujih univerzah je feminizem možno študirati, pri nas je še vedno grda beseda in k temu aktivno pripomore tudi Univerza, saj manjka razumevanja, da feminizem ni „žensko vprašanje“, temveč je perspektiva, ki osvetli izgradnjo hierarhij na podlagi biologije, s katero pa je prepleten tudi razredni boj in rasistična ter kolonialistična ideologija. Feminizem je torej izredno pomembno, ključno orodje družbene analize in ne stvar politične korektnosti. Pomanjkanje feministične teorije v akademskem okolju rezultira v bioloških raziskavah o podrejenosti žensk in diskurzu tradicionalizacije spolnih vlog, ki se potem pojavi kot del objektivnega novinarstva v Dnevniku. Če bi Univerza poskrbela za vednost o tem, da je feministična teorija že davno dekonstruirala esencializme, takšnih člankov ne bi bilo. Ampak Univerza namesto tega rajši sodeluje pri discipliniranju in tlačenju študentk v kalupe, ki jih zahteva seksističen trg delovne sile in jih z ničemer ne spodbuja k zavračanju pasivne, podredljive, pridne, tihe, uslužne vloge ženske, ki jim je pripisana v zgodnji socializaciji. Z ničemer jih ne spodbuja k prevpraševanju razmerij moči in hierarhij, ne, vedno bolj je usmerjena v proizvajanje učinkovite in fleksibilne delovne sile.
Zahtevamo, da se vse vpletene institucije (ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija), posameznice (Simona Fišer Kralj, Ivan Svetlik) in časopis Dnevnik javno opravičijo za širjenje sovraštva do žensk in za utrjevanje patriarhata. Pričakujemo tudi aktivno vključevanje v boj proti re-tradicionalizaciji žensk in izničevanje seksizma v akademskem okolju!
Stop svetenju seksizma v akademskem okolju!
Živela feminizem in asimetrija!
